Osnove pediatrije

Oţivljanje novorojenčka 
 
Oţivljanje  novorojenčka  je  sestavljeno  iz  postopkov  kardiopulmonalnega  oţivljanja,  pri 
katerem  sledimo  zaporedju  ABCD  (sprostitev  dihalnih  poti,  umetno  dihanje,  masaţa  srca  in 
dajanje  zdravil).  Potrebujejo  ga  novorojenčki,  ki  ne  vzpostavijo  rednega  dihanja  in  tisti  s 
srčnim utripom pod 100/ min. 
Pribliţno  10  %  novorojenčkov  potrebuje  pomoč  za  vzpostavitev  dihanja,  manj  kot  1  %  pa 
intenzivno  oţivljanje,  zato  naj  bi  bila  pri  vsakem  porodu  oseba  vešča  začetnih  ukrepov 
oţivljanja.    Pribliţno  70  %  oţivljanih  otrok  se  rodi  materam  z  zapleti  med  nosečnostjo  ali 
porodom. Ob takem porodu naj bo prisotna oseba vešča vseh postopkov oţivljanja. V primeru 
nepredvidljivih zapletov naj oţivlja dostopna oseba, ki najbolj obvlada oţivljanje. Oţivljanja 

30 
 
se  mora  učiti  vse  osebje.  Učenje  pa  naj  bo  prilagojeno.  Za  medicinske  sestre,  babice 
zadostuje, če znajo pravočasno in pravilno oceniti otrokovo stanje in začeti oţivljati z masko. 
Anesteziologi, porodničarji in pediatri morajo poznati vse postopke oţivljanja. 
 
Oprema za oţivljanje v porodni sobi  
 
Pri  vsakem  porodu  moramo  imeti  pripravljeno  dostopno  ogrevano  reanimacijsko  mizo  ali 
prostor, dovod kisika, aspirator z manometrom in zdravila za oţivljanje. Seznam pripravljene 
sterilne opreme in zdravil mora vsebovati: 
Opremo za aspiracijo: aspirator z negativnim tlakom do 200 mm Hg, aspiracijske cevke 5F, 
6F, 8F in 10F ali 12F. 
Opremo za nadihavanje z masko: samonapihljiv balon z varnostnim ventilom 30 do 35 cm 
H
2
O (npr. Laerdal), lahko snemljive obrazne maske za nedonošene in donošene novorojenčke, 
izvor kisika s pretokom najmanj 10 L O
2
/min. 
Opremo  za  intubacijo:  vsaj  dva  laringoskopa  z  ravnima  lopatkama  velikosti  1  (za 
donošenčka) in 0 (za nedonošenčka), sapnični tubusi velikosti 2,5 (za otroke laţje od 1000 g), 
3,0 (za otroke med 1000 in 2000 g), 3,5 in 4,0 mm notranjega premera (večji otroci), vodilo 
za  tubus,  Magillova  prijemalka  za  nazotrahealno  intubacijo,  CO
2
  detektor  (na  izbiro), 
laringealna maska (na izbiro). 
Pribor  za  kateterizacijo  popkovne  vene:  sterilne  rokavice,  peani,  skalpel  ali  škarje, 
popkovna katetra 3,5F in 5,0F ter petelinčki. 
Zdravila:  epinefrin  (adrenalin)  (raztopina  1  :  10,000  oz.  0,1  mg/ml),  nalokson  hidroklorid 
(0,4 mg/ml – 1 ml ampule ali 1 mg/ml – 2 ml ampule), Na bikarbonat (0,5 mEq/ml – 10 ml 
ampule),  izotonične  raztopine:  fiziološka  (0,9  %  NaCl),  Ringer  laktat  100  ali  250  ml  (za 
zdravljenje hipovolemičnega šoka), fiziološka raztopina 30 ml, glukoza 10% 250 ml. 
Drugo opremo: ogrete plenice, slušalke, aspiracijske cevke (6F, 8F), raztopino za razkuţitev 
koţe, rokavice, zloţence, škarje, levkoplast (ki ne poškoduje občutljive koţe nedonošenčka), 
orofaringealne  tubuse  za  donošenčka  in  nedonošenčka,  srčni  monitor,  pulzni  oksimeter  ali 
monitor plodovih srčnih utripov (na izbiro), uro s sekundnim kazalcem (na izbiro). 
 
Poleg  perinatalne  asfiksije  so  lahko  razlog  za  zakasnitev  rednega  dihanja  tudi    dejavniki,  ki 
motijo prilagajanje otroka na zunajmaternično ţivljenje:  

 
aspiriranje, ki povzroči bradikardijo in zastoj dihanja (draţenje vagusa), 

 
poškodba predvsem osrednjega ţivčevja (raztrganje tentorija), 

 
zdravila,  ki  deprimirajo  osrednje  ţivčevje  (anestetiki,  narkotiki,  alkohol,  magnezijev 
sulfat, pomirjevala),  

 
izrazita nezrelost (pomanjkanje surfaktanta, slabotnost dihanja), 

 
sepsa, predvsem s streptokokom grupe B, 

 
ţivčnomišične  bolezni  (Werdnig-Hoffmanova  bolezen,  prirojene  miopatije, 
miotonična distrofija, prirojena mišična distrofija), 

 
prirojene  napake,  ki  zapirajo  dihalne  poti  (atrezija  hoan,  Pierre-Robinov  sindrom, 
atrezija grla), 

 
prirojene napake, ki preprečujejo širjenje pljuč (diafragemska kila, hipoplazija pljuč). 

31 
 
Leta  2010  so  izšle  najnovejše  mednarodno  usklajene  in  dopolnjene  smernice  za  oţivljanje 
novorojenčka,  ki  jih  je  sprejel  Evropski  svet  za  izdelavo  smernic  za  oţivljanje.  Postopki  za 
oţivljanje  novorojenčka  (new-born)  so  podobni  kot  za  oţivljanje  večjih  otrok  in  pravkar 
rojenega  otroka  (newly-born).  Novorojenčka,  ki  potrebuje  oţivljanje,  ocenimo  takoj  po 
rojstvu in ne šele ob prekinitvi popkovnice. Posebej smo pozorni na mekonijsko obarvanost, 
dihanje, mišični tonus, barvo in trajanje nosečnosti.  
 
Postopamo po naslednjem zaporedju: 

 
novorojenčka  primarno  oskrbimo:  hitro  ocenimo  stanje  in  izvršimo  osnovne  ukrepe 
stabilizacije (zagotovitev toplote, sprostitev dihal), 

 
nadihujemo s pomočjo maske ali intubacije, 

 
masiramo srce, 

 
dajemo zdravila ali tekočine. 
 
Z oţivljanjem pričnemo takoj. Če otrok ne zadiha takoj ali diha plitvo in je bled ali cianotičen, 
je lahko v primarni ali končni apnei.  
 

 
Primarna  apnea  je  prisotna  pri  večini  pravkar  rojenih  otrok.  Običajno  zadihajo  po 
draţenju  čutil  -  senzorični  stimulaciji  (brisanje  podplatov,  hrbta,  obraza)  ali  po 
kratkotrajnem predihavanju z masko. Ko so roţnati in redno dihajo, jih namestimo na 
oddelke za zdrave novorojenčke, pa čeprav je bila začetna ocena po Apgarjevi niţja.  

 
Končna  apnea  je  prisotna  pri  0,2  do  0,3  %  vseh  novorojenčkov,  med  njimi  je  celo 
nekaj  navidezno  mrtvih  (ocena  po  Apgarjevi  manj  kot  1).  Z  nadihavanjem  začnemo 
takoj.  Če  srčnega  utripa  ne  zaznamo,  pokličemo  na  pomoč,  saj  bo  za  oţivljanje 
potrebnih veliko rok.  
 
Osnovni postopki oţivljanja 
 
Spremljamo otrokovo dihanje, bitja srca in barvo (tab. 2). Dihanje ocenujemo s poslušanjem 
in/ali opazovanjem dvigovanja prsnega koša, srčni utrip s poslušanjem ali tipanjem utripanja 
krna  popkovnice.  Bledica  je  lahko  znak  šoka  zaradi  srčnega  popuščanja  ali  izkrvavljenosti, 
hude  slabokrvnosti,  podhladitve  ali  acidoze.  Cianoza  pomeni,  da  je  krvni  obtok  ohranjen, 
moteni  pa  sta  oskrba  s  kisikom  oziroma  dihanje.  Asfiksija  je  opredeljena  kot  hipoksija  z 
respiratorno acidozo. 
 
Ker je srčni utrip lahko prisoten še 20 minut po začetku akutne asfiksije, za oksigenacijo tkiv 
skoraj  vedno  zadostuje  pravilno  predihavanje  pljuč  s  kisikom  ali  zrakom,  saj  je  pri 
novorojenčku primarna motnja srčnega ritma redka.  
 
 
 
 
 

32 
 
Tabela 2. Zaporedje postopkov oţivljanja novorojenčka. 
 
Rojstvo: 
Donošen otrok? 
Plodovnica brez mekonija?   
Otrok redno diha ali joka? 
Mišični tonus primeren? 
 
da 
---→ 
Osnovna nega: 
toplota*,  
osušitev, 
sprostitev dihal, 
ocena barve** 
ne   (30 sekund po rojstvu): 
↓ 
 
A   
 
 
zagotovitev toplote, 
pravilna lega,  
sprostitev dihal, če je potrebno**,  
osušitev, stimulacija, nevtralna lega glave  
↓ 
Ocena (60 sekund po rojstvu):  
dihanja, srčne akcije, barve**, mišičnega tonusa 
(pulzni oksimeter) 
5 globokih vpihov pp 
 
B 
 
 
Apnoe ali utrip <100/min  
↓ 
 
umetna ventilacija s pozitivnim inspiratornim tlakom*** 
Utrip <60/min    
↓ 
Zunanja masaţa srca:  
3 vtise na vsak vpih 
C 
učinkovita umetna ventilacija***, nato masaţa srca 
Utrip <60/min  (ocenjujemo vsakih 30 sekund) 
 ↓ 
Adrenalin: 
10-30 mcg/kg iv 
Bikarbonat (izjemoma): 
1-2 ml/kg iv (počasi) 
D 
Aplikacija: 
adrenalina, tekočine in/ali Na bikarbonat (pp) 
 
*Nedonošenčke  (gst<28t)  zavijemo  v  folijo;  **Aplikacija  kisika,  če  cianoza  ne  izgine; 
***Intubacija lahko pride v poštev na različnih  nivojih; pp = po presoji;  
 
Sprostitev dihalnih poti 
Če  po  rojstvu  otrok  ne  začne  redno  dihati  in  jokati  ţe  med  brisanjem,  ga  po  prekinitvi 
popkovnice  poloţimo  na  reanimacijsko  mizo  in  začnemo  z  oţivljanjem.  Izgubo  toplote 
preprečimo z brisanjem z ogretimi plenicami, reanimacijska miza pa ima dodaten vir toplote. 
Pri ogrevanju z grelcem moramo paziti, da otroka ne pregrejemo, kar lahko vodi v depresijo 
dihanja.  
Otrok naj leţi na hrbtu  z glavo v srednji legi z nekoliko podloţenimi rameni. Izogibamo se 
prekomernemu  krčenju  ali  iztegovanju  vratu,  da  ne  zoţimo  otrokove  dihalne  poti.  Čiščenje 
ust,  ţrela  in  nosu  z  aspiracijo  izvajamo  le  pri  novorojenčku,  ki  potrebuje  umetno  dihanje  z 
masko ali skozi sapnični tubus, ali če je plodovnica gosta, mekonijska ali močno krvava.  

33 
 
Aspirator  je  običajno  povezan  na  vakuum,  ki  je  del  hišne  napeljave,  lahko  pa  deluje  s 
pomočjo  baterijskih  vloţkov  ali  z  ročno  črpalko.  Pomembno  je,  da  je  vakuum  primeren 
velikosti in zrelosti novorojenčka, saj mu sicer lahko poškodujemo sluznico ust, ţrela in nosu. 
Tudi aspiracijske cevke naj ne bodo prevelike in pretrde.  
Pri  aspiraciji  nosu  uvedemo  cevko  za  aspiracijo  vedno  pri  izključenem  aspiratorju.  Vedno 
očistimo  najprej  usta  in  ţrelo  ter  nato  nosnici.  Pri  mekonijski  plodovici  je  najučinkovitejša 
aspiracija pod nadzorom laringoskopa, da lahko uvedemo aspiracijsko cevko tudi v sapnik in 
ga  očistimo.  Če  je  v  njem  mekonij  in  so  potrebni  nadaljni  postopki  oţivljanja,  otroka 
intubiramo in mu nato s fiziološko raztopino večkrat izperemo sapnik. Med izpiranjem otroka 
ventiliramo skozi tubus. Postopek ponavljamo toliko časa, da je sapnik skoraj čist. Med vsako 
posamično aspiracijo, ki mora biti kratkotrajna, nadziramo otrokovo stanje.  
 
Predihavanje 
Z nadihavanjem z dihalnim balonom preko maske začnemo, če je otrok po začetnih ukrepih 
stabilizacije apnoičen ali hlastajoče diha, njegov srčni utrip je manj kot 100 na minuto in je 
cianotičen  kljub  dajanju  100  %  kisika.  Glede  na  velikost  novorojenčka  predihavamo  z 
majhnim  (volumen  do  240  ml)  in  srednjim  dihalnim  balonom  (volumen  do  500  ml)  preko 
maske in tubusa. Za nadihavanje se svetuje uporaba v razponu od zraka do 100 % kisika. Pri 
nadihavanju  z  dihalnim  balonom  preko  maske  je  potrebno  vzdrţevati    odprto  dihalno  pot. 
Dihalni balon je plastičen, se samodejno širi in ima nepovratno valvulo, ki dovoljuje tok zraka 
samo  v  smeri  iz  balona  v  dihala  in  ne  obratno.  Na  nepovratno  valvulo  priključimo  obrazno 
masko. Na drugi strani balona sta dve odprtini, oţja je za priključitev cevi za dovajanje kisika 
in širša za dotok zraka. Za dovajanje večjih koncentracij kisika na širšo odprtino namestimo 
kisikov rezervoar, v katerem se zbira kisik. Z rezervoarjem lahko dovedemo do 98% kisika, 
brez le 50% kisika. V notranjosti balona je plastična opna, ki onemogoča vhajanje zraka med 
stiskanjem in omogoča prosto pritekanje zraka med mirovanjem balona. Pretok kisika skozi 
nadihovalni  balon  prilagodimo  velikosti  nadihovalnega  balona.  Za  doseganje  čistega  kisika 
preko  majhnega  balona  je  potreben  pretok  8  litrov  kisika  na  minuto,  preko  srednjega  pa  10 
litrov na minuto. Velikost maske prilagodimo otrokovi velikosti, naj dobro tesni, se prilega na 
obraz in je prozorna, da lahko opazujemo barvo otrokove koţe in opazimo, če otrok bljuva. 
Prvi  vdihi  naj  trajajo  nekaj  sekund,  da  se  vzpostavi  funkcionalna  rezidualna  kapaciteta. 
Naslednji vdihi so lahko krajši, zanje je potreben manjši tlak. Predihavamo s frekvenco 40 – 
60  vpihov  na  minuto  in  po  30  sekundah  preverimo,  če  se  prsni  koš  dviguje,  srčna  akcija 
popravlja  in  otrok  postaja  roţnat.  Ko  je  otrok  roţnat  in  spontano  diha,  z  nadihavanjem 
prenehamo, dihanje pa vzpodbujamo z blagim drgnjenjem koţe.  
Intubacija je potrebna, če je plodovnica mekonijska ali močno krvava,  predihavanje z masko 
je neučinkovito in pričakujemo dolgotrajno oţivljanje 
Najprimernejši  tubus  je  tisti  največji  tubus,  ki  ga  z  lahkoto  uvedemo  skozi  glasilki  in 
subglotični predel. Otrokova dihalna pota so ozka in povečanje debeline sluznice za 1 mm pri 
edemu sluznice lahko pomeni tudi do 60% zoţenje svetline dihalne poti. Zato moramo izbrati 
primerno  velik  tubus,  ki  ga  uvajamo  neţno.  Dolţina  novorojenčkovega  sapnika  je  4-5  cm, 
zato konico tubusa uvedemo največ 2-3 cm pod glasilki.  Tubus uvedemo skozi usta ali nos. 
Če pričakujemo, da bo otrok dalj časa intubiran, ga intubiramo skozi nos. Takoj po intubaciji 
preverimo predihanost vseh predelov pljuč. Tubus vedno dobro pričvrstimo. Tudi med srčno 

34 
 
masaţo je predihavanje intubiranega otroka laţje in učinkovitejše kot predihavanje z masko. 
Otrok  je  pravilno  intubiran,  če  se  ob  nadihavanju  prsni  koš  simetrično  dviguje,  srčni  utrip 
popravi  in  dihanje  dobro  sliši  na  obeh  straneh  prsnega  koša.  Potrditev  uspešne  intubacije  z 
ugotavljanjem  CO
2 
  v  izdihanem  zraku  ni  zanesljiva  metoda,  ker  je  pljučni  krvni  obtok  še 
slab,  pljuča  pa  nezadostno  razpeta.  Predihavamo  s  frekvenco  40  –  60  vpihov  na  minuto. 
Intubacija  s  tubusom  lahko  izzove  neţeljene  reflekse  grla  z  aritmijami,  bradikardijo  ali  celo 
srčnim zastojem.  
Tem  neţeljenim  refleksom  refleksom  se  lahko  izognemo  z  uporabo  laringealne  maske  ter 
orofaringealnega  in  nazofaringealnega  tubusa  (t.i.  »airway«).  Laringealna  maska  v  obliki 
elipsastega napihnjenega balona tesni vhod v grlo, odprtina  maske pa je usmerjena v odprtino 
grla. Orofaringealni in nazofaringealni tubus preprečujeta dotik jezika z zadnjo steno ţrela in 
tako vzdrţujeta dihalno pot odprto, ne preprečita pa aspiracije ţelodčne vsebine. 
 
Zunanja srčna masaţa  
Lahko  moti  dobro  napihovanje  pljuč,  zato  pričnemo  z  njo  šele,  če  je  po  30  sekundah 
pravilnega  nadihavanja  s  100  %  kisikom  frekvenca  srčnih  utripov  še  vedno  pod  60/min. 
Otrokov prsni koš vtiskamo s kazalcem in sredincem  (en zdravstveni delavec) ali objamemo 
z  obema  rokama  in  poloţimo  palca  na  spodnjo  tretjino  prsnice  en  centimeter  pod 
intermamilarno  črto  (dva  zdravstvena  delavca).  Prsnico  vtiskamo  pribliţno  za  1/3  prsnega 
koša  globoko  s  frekvenco  120/min  in  med  popuščanjem  prstov  ne  dvigujemo  od  prsnice. 
Otroka  istočasno  umetno  predihavamo  s  100  %  kisikom,  tako  da  je  razmerje  med  srčno 
masaţo  in  umetnim  dihanjem  3:1  (90  srčnih  masaţ/min  in  30  vpihov/min).  Da  doseţemo 
pravilno razmerje, štejemo: ena in dva in tri in vpih. Vsakih 30 sekund preverimo hitrost in ko 
je frekvenca utripov večja od 60/min, prenehamo s srčno masaţo. 
 
Zdravila  
Potrebujemo jih redko.V porodni sobi pri ravnokar rojenemu otroku največkrat uporabljamo: 
adrenalin, nadomestke plazme, bikarbonat in nalokson.  
 
Adrenalin  
Apliciramo  ga,  kadar  je  srčni  utrip,  kljub  30  sekund  trajajoči  masaţi  srca  in  umetnemu 
dihanju s 100 % kisikom, še vedno pod 60/min. Če nimamo venske poti, ga lahko damo tudi v 
sapnik v istem odmerku: 0,1 – 0,3 ml/kg telesne teţe raztopine 1:10000 (t.j. 0,01 – 0,03 mg/kg 
telesne teţe), lahko ga ponavljamo vsakih 3 – 5 minut.  
 
Tekočine 
Uporabljamo  plazmo  in  nadomestke plazme:  fiziološko raztopino  in  Ringer laktat.  Tekočine 
dajemo po venski in alternativne venski poti počasi v 5 – 10 minutah in v odmerku 10 ml/kg 
telesne teţe. V primeru hudega hipovolemičnega šoka je potreben odmerek 20 ml/kg telesne 
teţe  in  trajna  infuzija  inotropnih  zdravil.  V  primeru  izkrvavljenosti  dajemo  koncentrirane 
eritrocite krvne skupine »O« RhD neg z odstranjenimi levkociti.  
 
Raztopino  5%  albuminov  danes  odsvetujejo  zaradi  moţnosti  prenosa  okuţb  in  zvečane 
umrljivosti. 

35 
 
Bikarbonat  
Rutinsko  dajanje  med  oţivljanjem  se  ne  priporoča.  8,4  %-tno  raztopino  natrijevega 
bikarbonata v enakih delih s 5% glukozo dajemo pri dolgotrajnem oţivljanju po venski poti v 
odmerku 1 mE/kg in ne po isti poti kot adrenalin.   
 
Nalokson  
Dajemo ga v odmerku 0,1 mg/kg po venski poti (redkeje v mišico) pri depresiji dihanja zaradi 
analgetikov, ki jih je mati prejela v času znotraj 4 ur do poroda.   
 
Pri  intravenskem  dajanju  zdravil  kateter  velikosti  3,5  F  ali  5  F  uvedemo  v  popkovno  veno 
tako, da je konica le malo pod koţo, pri aspiraciji pa ţe priteče kri. Pri globjem uvajanju lahko 
konica katetra zaide v povirje portalne vene in dajanje vazoaktivnih zdravil lahko poškoduje 
jetra.  Sapnično  dajanje  se  veliko  se  uporablja  v  urgentnih  primerih  za  dajanje    adrenalina 
(epinefrina), atropina in naloksona. Če nekako v treh poskusih nismo uspeli nabosti periferne 
ali  popkovnične  vene,  uporabimo  najprej  alternativno  vensko  pot  –  intraosalni  pristop. 
Intraosalni  pristop  izvedemo  skozi  skorjo  kosti  v  kostni  mozeg  z  bogato  razpredenimi 
venskimi pleteţi, ki tudi v šokovnem stanju ne kolabirajo. Potrebujemo jekleno iglo z vodilom 
in  zapiralom,  da  pri  prodiranju  v  kost  preprečimo  zamašitev  igle.  Uporabljamo  igle  za 
punkcijo kostnega mozga, velikost spinalne igle naj bo debeline 18 ali 20 Gauge.  
 
Običajno izvajamo intraosalni pristop na: 
Proksimalnem  delu  goleni,  kjer  je  izbrana  točka  medialna  površina  goleni  1  –  3  cm  pod 
tuberositas tibije. Vbodemo pod kotom 60°
 
 v smeri navzdol, vstran od rastnega hrustanca. 
Spodnjem delu stegnenice 2-3 cm nad črto, ki povezuje zunanja kondila. Iglo usmerimo pod 
ostrim kotom 15° v smeri navzgor. 
Distalnem delu goleni, kjer je izbrana točka tik nad notranjim maleolom, za veno safeno. Kost 
nabodemo pravokotno.  
Na  mestu  punkcije  začnemo  z  vrtajočimi  gibi  potiskati  iglo  skozi  razkuţeno  koţo  in  kost. 
Otrokovo  nogo  trdo  primemo  in  jo  pritisnemo  na  podlago.  Nabolje  je,  da  pod  koleno 
poloţimo svitek iz priročnega materiala, da je tako opora otrokove noge trdnejša. Smer igle 
pri uvajanju usmerimo vstran od sklepa in rastnega hrustanca, da ju pri uvajanju z iglo ne bi 
poškodovali.  Z  iglo  smo  prodrli  v  kostni  mozeg,  če  so  prisotni  trije  znaki:  »padec  z  iglo  v 
prazno«,  igla  stoji  samostojno,  aspiriramo  lahko  kostni  mozeg  v  brizgalko.  Po  vstavitvi 
vsesamo  kostni  mozeg  v  brizgo  in  ga  ne  zavrţemo,  ampak  ga  uporabimo  za  določitev 
otrokove  krvne  skupine,  hemogram,  biokemične  in  mikrobiološke  preiskave  krvi.  Nato  iglo 
prebrizgamo  z  brizgo  ročno  ali  s  pomočjo  aparata  za  dajanje  tekočin  (perfuzor,  infuzijska 
črpalka), da zagotovimo čim hitrejši dotok zdravil in tekočine v ţilje. Po vsakem zdravilu je 
dobro opraviti prebrizg s 5 – 10 ml fiziološke raztopine.  
Najpogostejši zaplet nastane zaradi slabe vstavitve igle in bega tekočine pod periost ali koţo. 
Če  predremo  celotno  kost,  vedno  takoj  zamenjamo  stran  nastavitve,  da  bi  se  izognili 
opisanima zapletoma.  
 
 
 

36 
 
Oskrba novorojenčka po oţivljanju 
Uspešnost oţivljanja se še vedno beleţi  s točkovno oceno po Apgarjevi.  Tudi po uspešnem 
oţivljanju je novorojenček še vedno ogroţen. Potrebuje stalen nadzor dihanja, srčnega utripa, 
krvnega  pritiska,  nasičenosti  hemoglobina  s  kisikom,  preverjanje  acidobaznega  in 
elektrolitskega ravnovesja ter vzdrţevanje vrednosti krvnega sladkorja nad 2,5 mmol/L.  
 
Neodzivanje na oţivljanje 
 
Nekateri otroci kljub na pogled ustreznemu oţivljanju neredno dihajo in ostajajo cianotični ter 
bradikardni.  Ker  je  prirojena  napaka  redko  razlog  za  neodzivanje  na  oţivljanje,  najprej 
preverimo,  če  je  bilo  zaporedje  postopkov  oţivljanja  pravilno  in  brez  tehničnih  napak. 
Ponovno  preverimo  prehodnost  dihalnih  poti  in  učinkovitost  nadihavanja  po  petih  vpihih. 
Najpogosteje  je  bradikardija  posledica  nezadostne  prezračenost  pljuč,  redkeje    neadekvatne 
cirkulacije. Preverimo tudi, če je dvigovanje prsnega koša simetrično. 
 
Tehnične napake in zapleti oţivljanja so največkrat naslednje: 

 
Prevelika ali premajhna maska za otrokov obraz in zato ne tesni.  

 
Prenizek  pritisk  ob  napihovanju  s  samonapihljivim  balonom  in  masko.  Varnostni 
ventil je treba zatisniti ali zamenjati balon. 

 
Prekinjen dotok kisika zaradi praznega kisikovega rezervoarja. 

 
Stisnjene dihalne poti zaradi neustreznega poloţaja otrokove glave ali brade (glava ni 
v nevtralnem poloţaju, brada ni dvignjena). Večinoma zadostuje poprava prevelikega 
iztega ali pokrčenja vratu, vstavitev  orofaringealne maske pride redko v poštev.  

 
Zapora  dihalnih  poti  zaradi  sluzi,  verniksa,  krvi  ali  mekonija.  Opraviti  je    treba 
aspiracijo  sapnika  pod  nadzorom  laringoskopa  tudi  v  primerih,  ko  plodovnica  ni 
mekonijsko obarvana. 

 
Tubus je v poţiralniku in ne v sapniku. 

 
Tubus je v sapniku, vendar je premajhen, ali pa je zdrsnil v sapnico in se napihuje le 
ena stran pljuč. 
 
Pnevmotoraks  lahko  nastane  spontano  ali  pri  oţivljanju.  Za  rentgensko  potrditev  ni  časa, 
lahko  pa  pomaga  pregled  s  hladno  svetlobo.  Če  se  otrokovo  stanje  hitro  slabša,  naredimo 
poskusni  punkciji  na  obeh  straneh  prsnega  koša  v  črti  na  sredini  ključnice,  v  drugem 
medrebrnem prostoru. Če izhaja zrak in se je otrok popravil, naredimo torakalno drenaţo, ali 
pa na strani pnevmotoraksa uvedemo debelejšo vensko kanilo, izvlečemo vodilo in počakamo 
na transport. 
Atrezija  hoan  je  prirojena  napaka.  Med  jokom  je  otrok  roţnat,  ob  mirovanju  cianotičen. 
Otroka poloţimo na trebuh ali mu namestimo orofaringealni tubus. Pomaga tudi debela cevka 
(Ch. 18), ki jo potisnemo v poţiralnik, pred tem pa na več mestih po vsej dolţini naluknjamo. 
Včasih je potrebna intubacija. 
Plevralni izliv. Dihanje je oslabljeno, srčna akcija bradikardna. Potrebna je intubacija, lahko 
tudi torakocenteza. 

37