Veščine učiteljeve sreče

Dobro o človeštvu

Goleman zanimivo razmišlja o tem, kako ljudje podcenjujemo dobro okrog nas.

Vsak od nas ima vsak dan neštete možnosti, da bi drugim škodil, pa tega ne stori. Ne samo, večina ljudi ne izrabi vseh priložnosti za krajo, goljufijo, krutost, maščevalnost, sramotenje in poniževanje, prizadevanje bolečin drugim. Ali kdaj upoštevamo to dejstvo? Mediji nas opozarjajo samo na vse, ki to počnejo, na umore, zločine, razprtije in vse, kar izvede majhen odstotek posameznikov, ki pa zasedejo medijski prostor in s tem našo zavest.

Kako naj si razlagamo vse milijone ljudi, ki vsak dan kaj storijo za druge brez pačila in pogosto tudi brez zahvale? Ki ne vračajo nizkotnih udarcev, zadržijo maščevalnost, dajejo drugemu spet še eno možnost?

Stvaren pogled na človeštvo zahteva, da vse to upoštevamo kot dejstvo, ne kot sentimentalno iluzijo. Zavest, da v soljudeh prevladuje dobro oziroma zavračanje možnega zla, nam pomaga, da smo v svojem delovanju socialno učinkovitejši. Motivirati ljudi seveda ni lahko, ker je treba poznati mehanizme socialnega čuta.

Človeška vrsta ni sposobna samo okrutnosti, ki jih mediji vsak dan poudarjajo in s tem izkrivljajo samopodobo človeštva, v sebi nosi tudi sijajne mehanizme za uspešno sožitje. Treba jih je le aktivirati. To vedno sproti ugotavljamo, ko se sprožijo dobro organizirane solidarnostne akcije in se potem vsi čudijo, na kako velik odmev so naletele.

Zakaj bi se čudili?

OFC ali velika vloga prefrontalnega (nadočesnega) centra

Ta možganski center, ki ga intenzivno raziskujejo šele zadnja leta, je neposredno povezan s pogledom, lahko bi rekli, da ga nosimo v očeh. Povezuje najnižji del čelnega korteksa, amigdalo, stare možgane in vegetativno živčevje z vsemi živci in notranjimi organi, vklopi pa tudi povezavo med spodnjo in zgornjo potjo v možganih. Neposredno se povezuje z odgovarjajočim OFC v možganih našega sogovornika, intenzivno komunicira s sočlovekom pred našimi očmi.

Omogoča nam, da v hipu povežemo občutke, čustva in misli, zato vodi naše sprotno odzivanje. Gre za takojšnjo-nujno oceno socialne situacije, ki je bila v preteklosti očitno bistvena za naše preživetje v skupnosti. Napadalno razpoložen bližnji verjetno res ni nič manj pomemben od tega, da zagledamo prepad, kačo ali ogenj pred seboj. Ta center je nekakšna zbirna postaja za vse razpoložljive podatke. Uravnava vzdraženost in napetost oziroma sproščanje in mentalno organizacijo.

Najprej določa, koliko je za nas čustveno pomemben človek, s katerim imamo opravka. To je ključno pravilo, ki vodi za naše odzivanje. Materam se na primer OFC aktivira, ko vidijo sliko lastnega otroka, ne drugih otrok. Center je naravnan na identiteto, na osebne spomine in izkušnje, na osebno zgodbo. Zato v ocenjevanju drugih ni nezmotljiv, lahko pa je iz leta v leto natančnejši in preudarnejši.

V njem so odkrili tudi posebne, zelo velike nevrone, ki so jih zaradi njihove oblike poimenovali kot vretenaste nevrone. So namreč štirikrat večji od običajnih in zato delujejo prednostno, so pahljačasto razvrščeni po celem korteksu ter imajo privilegiran dostop do vseh ostalih centrov. Razpolagajo s številnimi receptorji za nevrotransmiterje, ki ustvarjajo dobre in slabe občutke v telesu. V hipu omogočijo kompleksno, a smiselno povezano odzivanje. Primati imajo nekaj sto teh nevronov, mi pa več tisoč. Delujejo tako v že omenjenem OFC kot tudi v prednjem cingulusu (brazdi) korteksa (ACC). To je pomemben center, zelo razvit pri socialno uspešnih ljudeh. Vezan je tudi na zaznavanje bolečine, dihanja in srčnega utripa, opaža pa tudi nedoslednosti v obnašanju ljudi ter kar vse, kar doživljamo kot napačno.

Oba centra omogočata učinkovito, sprotno in zelo hitro izdelovanje socialne ocene, kar se izrazi kot občutek. Da nam kdo ni všeč ali da se ga bojimo, dojamemo veliko prej, kot smo to sposobni ozavestiti ali izraziti. V glavnem se to zgodi v dvajsetini sekunde, obenem pa začne zgornja pot že izdelovati natančnejši pregled prvega vtisa. Omrežja, občutljiva za ljudi, delujejo z osupljivo kompleksnostjo, koordiniranostjo in hitrostjo. Vsi centri so obveščeni o vsem v neposrednem prenosu, v živo. Omrežja vnašajo naše spomine, vrednote, pričakovanja, pa tudi strahove, predsodke in prepovedi … Končno je izdelan odgovor, v katerem se zrcali tisto, kar je prevladalo. Občutek (socialna ocena), ki se oglasi, je le vrh ledene gore, saj ne vemo, kaj vse se je prerivalo v boju za prevlado.

Vedenje, ki ga človek potem pokaže, je vedno posledica omenjenih prvih vtisov, toda ker nam ni razvidno, kaj se je dogajalo, tudi razlogov za vedenje pogosto ne znamo dojeti. Tako je lahko molk našega sogovornika rezultat njegovih zelo močnih, a nasprotujočih si občutkov, ter prepričanja, da nima smisla govoriti. Vidimo le, da se drugi "noče odzvati", a resnica o tem molčanju je prikrita in samo zelo občutljiva empatija seže globlje. Center namreč izdeluje tudi samoobrambo pred čustvi drugega ter vnaša pridobljene izkušnje, vključno s strahovi in projekcijami. Zato se lahko dogaja, da drugi ne more "prebrati" dobronamernosti v naših očeh, ker so njegove izkušnje z ljudmi močnejše od trenutne stvarnosti. Z drugo besedo: center deluje tako, kot se je naučil delovati, ker je predvsem sad odnosov. A prav zato ostaja tudi učljiv, plastičen, kajti če nima organskih poškodb, je še vedno potencialno dovzeten za funkcionalne spremembe.

Od tega centra je (v veliki meri) odvisno, kako se znajdemo v novih socialnih situacijah. Bolniki, ki imajo prekinjeno povezavo s tem centrom, se v novih socialnih situacijah ne znajdejo, ne znajo izdelati ocene.

Ljudje ostanejo ljudje samo v živo

OFC izvaja nadzor nad socialnim obnašanjem, a rabi stik z živo osebo. Internet na primer tega ne omogoča, zato v namišljenih svetovih hitro izgubimo stik s seboj, sposobnost sočustvovanja in samonadzor. Drugega doživljamo kot sočloveka predvsem ob sebi, iz oči v oči, če pa postane samo ime ali številka, ga v svojem občutenju zlahka popredmetimo, razčlovečimo. Ugotovljeno je, da smo v stiku z neznanci veliko bolj neobčutljivi kot v osebnih stikih, še bolj pa to velja za ljudi, ki jih doživljamo kot ne-ljudi ali manj-ljudi. Spremeniti koga v "številko" izklopi omrežja sočustvovanja. V najslabšem primeru sprosti brezčutnost ter impulze krutosti. To zakonitost uspešno uporabljajo gospodarji vojne in načrtovalci orožja, saj je veliko lažje ubijati na daljavo kot iz oči v oči. Iz sočloveka, ki "nevarno in naravno" vzbuja sočutje, je treba narediti nekaj, kar je mogoče mučiti in ubijati. To dosežemo tako, da ustvarimo ali fizično daljavo oziroma čustveno razdaljo. Metati bombo iz velike višine, sprožiti smrt z daljincem, ubiti človeka, ki ni moj sočlovek, vse to olajšuje uničevalnost med člani iste vrste.