Veščine učiteljeve sreče

Sklep

Za odnose med ljudmi je čustvovanje pomembnejše od mišljenja, ker predstavlja osnovo komunikacije. Vsekakor pa naša čustva skladiščijo naše izkušnje tudi mimo naše volje in zavesti in zelo verjetno vemo na svojem dnu veliko več, kot si priznamo ali se zavedamo.

Le Doux je namreč ugotovil, da čustveni spomin deluje mimo ostalih spominskih centrov. Ženska , ki ni imela nobene oblike sprotnega spomina (delovnega), in ji je dal roko, v kateri je bil pritiskač, je ob naslednjem srečanju z njim odtegnila ponujeno roko, čeprav ga ni prepoznala. A čustvenim centrom ni ušlo, kar se je zgodilo pri njunem zadnje rokovanju ...

Odnos jaz -ti

Ljudje zelo občutljivo zaznavajo razdaljo, na kateri jih sprejemamo. ACC natančno beleži predvsem vse oblike zavračanja, občutek, da smo boleče odklonjeni. Vsi jeziki sveta povezujejo fizično in psihično bolečino, ki se tudi odslikata na istem mestu v možganih. Biti izključeni iz skupine ali zavrnjeni od varuha je z vidika evolucije pogubno. Osamitev je morala biti takoj opažena in doživeta kot bolečina in ogroženost. Mladiči, ki so jim onesposobili te centre, niso jokali za materjo, mati pa jih ni iskala; če odpade navezanost, odpade tudi bolečina, potreba po drugem in skrb za drugega. Navezanost prebuja sočutje in ga omogoča.

Zato človek, ki svoje bližnje obravnava brez sočutja in daje vedeti, da mu nihče ni pri srcu, deluje vznemirljivo in v okolju povzroča stisko. Njegovo vedenje se bije z našo težnjo (oziroma nujo) po navezovanju, sprejetosti in vključenosti.

Trije negativni pojavi socialne patologije

S spodnjimi primeri zelo poenostavljeno ponazarjam tri načine, ki razdiralno delujejo na medčloveške odnose. Za vse, ki delajo z ljudmi, je važno, da znajo prepoznati take osebnosti, saj se pogosto potegujejo za vodilne položaje in potem naredijo veliko škode.

Bolestni narcis (na primer Napoleon)

Narcis daje vse od sebe samo v izjemnih situacijah, ker želi biti občudovan in blesteti. Zna biti navdušujoč in drzen, zna potegniti za sabo privržence in občudovalce, a se ne meni za ceno svojih tveganj. Zdrav narcizem dopušča etiko in samospoštovanje, nezdrav je nenasiten in neetičen. Človek je negotov, preobčutljiv in nezaupljiv, agresiven, ne sprejema priznanj, ker ne verjame v dobronamernost, rad podtika drugim, kar sam čuti.⁵ Narcis je očarljiv zaradi izredne moči in gotovosti, pogosto je karizmatičen in izžareva neustavljivo energijo, kajti uspeh je njegov, drugi bodo poraženi, dvomov ni … Ker ni empatičen in je brezmejno častihlepen, je povsem neprimeren za vodenje ljudi.

Tudi lopov je dokaj pogost lik. Je stvaren, kar narcis ni, ter nima občudovalcev, nasprotno, običajno ima veliko sovražnikov, ker izkorišča druge in je brezobziren. Za svoja čustva ni občutljiv, uporablja jih le za manipulacijo drugih. Ljudi pozna in je zvit, prekanjen. Manjkata mu tako sočutje kot etika, kar mu daje proste roke, saj ga vest ne ovira, občutki krivde zaradi povzročenih stisk pa tudi ne. Ker si marsikaj dovoli, lahko pride v svojem vzpenjanju daleč.

Psihopat

Ta osebnost je najnevarnejša in je ne najdemo samo med zločinci, o katerih pišejo časopisi, kajti zločinec sodi med družbeno neuspešno psihopate. Obstajajo pa tudi prikriti, družbeno uspešni psihopati oziroma osebnostno moteni ljudje, ki se po nekaterih raziskavah večkrat povzpnejo zelo visoko v gospodarstvu, politiki itd. Druge uporabljajo kot predmete, ki jih je treba izkoristiti in zavreči. Psihopat je neusmiljen in obenem se počuti žrtev, kajti le on ima pravico do privilegijev, drugi so motnja ali sredstvo. Ne pozna strahu, panike, kvečjemu ga jezijo ovire, ne boji se socialne ocene, posledic, kazni. Že v otroštvu opažamo popolno pomanjkanje sočutja, mučenje živali, nasilnost, leden odnos do drugih. Svojih impulzov ne ustavlja, obvladuje se zgolj iz preračunljivosti. Spretno se izogiba posledicam, lahko se celo izobražuje v ta namen.

Vse omenjene tipe osebnosti je važno prepoznavati, da se znamo zaščititi, saj jih najdemo tudi na vodilnih mestih ali kot sodelavce. Socialna inteligenca nam pomaga, da znamo omejiti njihov vpliv na okolje.

Mentalna slepota in druge motnje v komunikaciji

V raznih oblikah avtizma opažamo deficit v zrcalnih nevronih, močno vzdraženost amigdale ob očesnem stiku (strah), vretenasti nevroni pa se ne aktivirajo ob stiku z ljudmi, temveč s predmeti (na primer ob pogledu na polico najljubših zgoščenk). Taki osebnosti se moramo prilagoditi, a z njo se lahko sporazumemo in gradimo prijazne odnose. Zato ne gre za socialno patologijo. Podobno velja za razne druge oblike ovirane komunikacije, ki se vse dajo zdraviti, od nevroz in psihoz.

Vprašanje genov

Geni so programirani zato, da se bodo odzivali na ambient. Obstajajo, a to še ne pove, kako bodo delovali. Lahko se aktivirajo, pospešijo svoje delovanje, ugasnejo. Kot pri rastlini, ki reagira na tla, okolje, klimo, hrano, enako se dogaja z možgani. Veliko nevronskega materiala tudi odpade (kot pri obrezovanju dreves), da se potencirajo privilegirana omrežja, kar je spet odvisno predvsem od ambienta.

Možgani in mozeg proizvajajo vedno nove celice, ki se potem spreminjajo v nevrone. Vretenasti nevroni tudi potujejo in se umeščajo na ključna mesta, ki povezujejo omrežja zgornje in spodnje poti.

O varnosti, ki je začetek socialnega čuta

Varno navezovanje vzpodbuja možgane, da tvorijo (izločajo) oksitocin in endorfine. Bližina koga, ki nam daje občutek, da smo ljubljeni, povzroča, da nas spreleti ugodje, užitek medsebojne pripadnosti ali, kot pravi Goleman, občutek "vse je v redu". Slog navezovanja (izkušnja ob naših prvih stikih) globoko vpliva na naše doživljanje življenja, na količino ugodja, ki ga čutimo vsak dan, in nam dela življenje privlačno. Toda ugodje ob navezovanju je priučeno, starši ga prenesejo na otroke iz lastne izkušnje.

Eksperimenti so pokazali, da mati, ki odslikava njegova čustva, otroka pomirja oziroma ga uči, kako je mogoče v sebi ustvariti pomirjujoče in blagodejne občutke. Otrok jih sproži tako, da (seveda nezavedno, to stori organizem sam v režiji zrcalnih nevronov) v sebi simulira materino naklonjenost ter izvede "pomirjevalno avtoterapijo". Tega se otrok nauči v prvih dveh letih, če se pomembni odrasli ukvarjajo z njim z občutkom, pogosto in zanesljivo.

OFC se ob tem razvija v svojih povezavah in omogoča vedno uspešnejše uravnavanje strahu, vznemirjenja, jeze in neprijetnih občutkov. Tako imenovani pridni otroci, ki znajo sedeti pri zdravniku v čakalnici ali v vlaku, se znajo zaposliti in nikogar ne motijo, so običajno imeli možnost, da so v družini razvili uspešno samouravnavanje. Včasih res gre za zelo umirjen temperament, včasih so "pridni" otroci zastrašeni in ne mirni, a v večini primerov gre za nezaveden samonadzor pri usklajevanju z odraslim in okoliščinami.