Veščine učiteljeve sreče

Sindrom izgorelosti in socialna izolacija

Vlogo podpornih stikov pri delovanju centra OFC (in posledično imunske moči) so potrdile raziskave o ženskah, ki so skrbele za onemoglega moža na domu. Tiste, ki so doživljale podporo okolja, in gojile stike, so imele 50% boljši imunski odziv (gen GHmRNA, limfociti in celice ubijalke). Preverjali so tudi celjenje manjše odrgnine na koži, ki se je osamljenim ženskam celila približno deset dni več kot ostalim. Eden od stresnih hormonov (ACTH) ustavlja produkcijo interferona.

Obenem gre tudi za pospeševanje staranja, za vpliv na DNK v celici. Končič kromosoma se reproducira od desetkrat do petdesetkrat, nazadnje pa izčrpa svojo sposobnost samoobnavljanja. Biološka starost mater, ki so imele doma kronično bolje otroke, je bila za deset let višja od njihovih vrstnic brez te obremenitve – razen tistih, ki so imele oporo in družbo.

Degenerativne bolezni tem počasneje napredujejo, čim več podpornih, osrečujočih stikov ima oseba, ter čim koristnejšo še počuti.

Zlasti starejši naj bi imeli veliko socialnih stikov in odnosov, ker so najbolj izpostavljeni izolaciji in izgubam. Ne gre toliko za količino kolikor za kakovost odnosov, občutek, da so ljubljeni in pomembni. Taki odnosi dokazano pospešujejo nevrogenezo (Seminar Mind and Life, Dharamsala, Indija, 2004).

Kaj nas zdravi ( o zdravju in odnosih)

Vpliv odnosov na zdravje je vsestranski. Tako so na primer dokazali, da že stisk roke v bolnišnici sprosti oksitocin, ki niža hormone stresa in pritisk ter viša bolečinski prag. Učinek traja nekaj minut in se ponovi ob vsakem stiku z ljubljeno osebo.

V vsaki bolezni je važno imeti koga ob sebi in čim več je tega, bolje je za bolnika kot za najbližje. Medsebojna pomoč sprošča hormone ugodja in več je ljudi, ki mu znajo biti blizu, manj trpi. Ne samo: tudi vsi, ki ga negujejo, s tem lajšajo svoj stres, ker medsebojna skrb vsem prinaša dobre občutke, s katerimi možgani reagirajo na sočutno socialno življenje. Pretok medsebojne naklonjenosti zdravi vse, ki so soudeleženi

Aldous Huxley je zapisal:« Naše bolnišnice temeljijo na organiziranem pomanjkanju ljubezni.« Ne vem, koliko to drži za Slovenijo. Prav pomanjkanje komunikacije pa je najpogostejši razlog za napake, pritožbe in procese v zdravstvu v ZDA. Zakaj?

Uspešni zdravniki porabijo za paciente več časa in se znajo prepričati, ali je pacient razumel in sprejel navodila. Znajo se dogovoriti, znajo preprečiti nesporazume in kratke stike. Zato pogosteje dosežejo sodelovanje. Če ima pacient občutek, da ga zdravnik spoštuje in razume, je bolj pripravljen sprejeti terapijo, zna bolje opisati svoje stanje in zna tudi bolj poskrbeti zase.

Pogosto morajo zdravniki sami doživeti sebe kot bolnike, da se znajo potem vživeti v njihov položaj. Hladen klinični odmik je samo obramba, saj ni od tega nobene strokovne koristi. Zakaj naj bi bila diagnostična dejavnost in zdravljenje učinkovitejše, če zdravnikom vcepimo linearno, reduktivno, na vsako nejasnost alergično razmišljanje? Danes so glavni sovražniki zdravstva prevlada birokracije in tehnike, razkosanost pacienta na specialistične prijeme, med katerimi ni prožne izmenjave in integracije, pritisk na bolničarje, ki se morajo čim manj ustavljati ob nepotrebnem zapravljanju časa, kot je na primer pogovor. Toda pacient mora ozdraveti in okrevati, ne pa samo doživeti obravnavo. zdravje je širok pojem, ki vključuje tudi sočutno spremljanje in nego. Odnos pa dokazano zdravi ali škodi in ima biološke posledice. Razgovora bi se morali učiti prav tako kot patologije.

Ključno vprašanje ni, kako zdravnike naučiti sočutja, temveč kako preprečiti izgubo sočutja, meni Goleman. Zakaj mladi ljudje izgubijo empatične sposobnosti, ki jih pred vpisom na medicino večinoma imajo?

(S tem se specifično ukvarja Beth Lown, Mount Auburn Hospital, Cambridge oziroma Schwartz center ).

Socialni odnosi in dogajanje v ustanovi

William Kahn je opravil natančno študijo odnosov na nekem socialnem centru, kjer je opazoval predvsem potek delovnih sestankov in slog vodenja. Najslabše se obnese vodja, ki ima naslednji slog vodenja sestankov:

• 
  Izogiba se očesnemu stiku in ves čas gleda samo v svoje zapiske in v točke dnevnega reda;
  
• 
  Ne daje možnosti za postavljanje vprašanj in komentarje
  
• 
  Ne postavlja si vprašanja, kaj drugi mislijo o njegovih izvajanjih, kako to doživljajo, kaj bi lahko doprinesel njihov pogled na skupne zadeve;
  
• 
  Ne kaže razumevanja za delo, ki ga nalaga in ki ga bodo morali sodelavci opravljati;
  
• 
  Ne odziva se na čustveno vsebino, odgovarja samo s podatki in informacijami.
  

S tem je produktivnost in učinkovitost skupine zelo zmanjšana.

Prav tako ni dobro, da podrejeni podpirajo nadrejenega, on pa njih ne. Če so razumevajoči, on pa čustveno hladen, s tem podrejeni kopičijo emotivni kredit, čustveno prikrajšanost, podobno kot se dogaja v družinah, v katerih otroci skrbijo za starše, namesto da bi bili sami deležni starševske nege in podpore. Odrasli ostajajo zagledani vase in še opazijo ne otrokove izčrpanosti, osamljenosti in nakopičene jeze.

Ljudje nazadnje nimajo več kaj dati in če le morejo, zapuščajo delovno mesto, kjer vodja ne daje čustvene podpore. Kdor neguje druge, rabi zelo veliko, da lahko daje, zato je to vprašanje še najbolj žgoče v poklicih, kot so vzgoja, in izobraževanje, zdravstvo ter sociala. Podprti sodelavci so bolj zdravi, delajo bolje in ostajajo v skupini, ne bežijo in se ne izogibajo delu. Tudi vodja, ki zna podpirati, se bolje počuti in je zato učinkovitejši. Kadar imamo občutek, da smo komu pomagali, se tudi samo počutimo bolje, ker se izločajo endorfini in oksitocin. Temu pravimo efekt bližine ali efekt napolnjenih čustvenih baterij.

Kar se zdi izguba časa, je v resnici intenzivna terapija, ki deluje kot vbrizgavanje cepiva proti izčrpanosti in kratkim stikom, napakam in zastojem. To bi pravzaprav morali predvidevati kot poklicno veščino, za katero se je potrebno usposobiti.

Ključne razlike med uspešnimi in neuspešnimi v kadrovski raziskavi niso bile v strokovnem znanju, temveč v čustveni in socialni inteligenci. Pri določanju vodilnih položajev bi bilo bistveno preverjati prav to, saj gre pri vodenju ljudi za bistven inštrument uspešnega dela.