Veščine učiteljeve sreče

Usklajevanje in obvladovanje sebe

Ali poznate to dogajanje?

Otrok nekaj naredi ali reče in mi začutimo, da se v nas prebudi nekaj nezadržnega, občutek »tega ne morem več prenašati«. Zgodilo se je nekaj nedopustnega. Vse to se močno izraža v spremenjeni fiziologiji: srce pospeši svoj utrip, potenje se poveča, pritisk se dvigne, krvni obtok se preusmeri, v glavi nam tolče. Misli niso več urejene in okolja ne opazujemo več stvarno, zdaj je važen samo konflikt, ki ga doživljamo, um se omrači, kot da nas je obsedla urgentna zadeva, s katero moramo opraviti na licu mesta. Lahko traja nekaj časa, a prej slej počimo. Počutimo se napadene ali ranjene ali osramočene ali izigrane ali kar vse skupaj … Razvneta čustva se vsiljujejo kot neodložljiva, nekako nočemo prekiniti prihajajočega viharja in se umakniti, čeprav smo si mogoče že večkrat obljubili, da ne bomo padli v vedenje, ki nam ne koristi. Razsajamo, očitamo, dvigamo glas, morda imamo celo solzne oči od besa, nemoči, prizadetosti … vsi poznamo take scenarije. Dogajajo se v osebnih odnosih, a prav lahko jih doživljamo tudi v razredu.

Potem nam od tega ostane slab občutek in nikoli nismo zadovoljni s seboj, saj izbruh ne veča našega samospoštovanja in občutka uspešnosti. Toda že ob naslednji priložnosti bomo reagirali podobno. Otroci pa imajo to sposobnost, da takoj najdejo naše šibke točke oziroma vse tisto, kar nas spravi s tira, in radi nehote pritisnejo prav na tiste gumbe, ki nas spravijo v nemoč.

Tega se ne moremo rešiti z voljo, ampak le s samospoznavanjem in vajo. Še lažje pa gre, če to delamo v skupini, ki nas podpira in jo tudi mi podpiramo. Šolski kolektiv je zelo primeren, da vsakemu članu pomaga razumeti, kje je ranljiv, in mu pomagati. V razredu pa smo mi tisti, ki naj bi otrokom pomagali, da ne padajo v neobvladanost. Toda tega ne moremo storiti, če teh stanj ne razumemo in obvladamo pri sebi.

Kaj nas moti in zakaj?

Napadeni se počutimo iz mnogih razlogov: ker drugi ima, česar mi nimamo ali si nočemo privoščiti, ali ker nima tega, česar si tudi mi obupno želimo in ne znamo doseči. Lahko ima napake,ki jih sovražimo pri sebi, lahko doživlja uspehe, ki jih mi ne moremo. Med odraslimi se to pogosto dogaja, zavist in škodoželjnost sta pogosti in človeški, a težko sprejmemo, da nas tudi otrok lahko vznemirja na podoben način.

Otrok ima namreč moč, da nas spominja na vse, kar je v nas majhno, nedoraslo, neuspešno. Vsi smo kdaj v svojih občutkih otroci, morda pred starši ali ravnateljem ali neprijaznim prodajalcem ali zdravnikom … in dobro je, da poznamo ta del svoje osebnosti, ker deluje zelo hitro in neobvladano, predvsem pa se obnaša vedno enako, avtomatizirano.

Oglejmo si nekaj primerov, ki nas ne jezijo vsi v enaki meri. Ne glede na to, koliko je kaj objektivno moteče za šolsko delo, je vsak od nas alergičen na kaj drugega. Kadar otrok, ki ima za nas nesprejemljivo potezo, kaj narobe naredi, bomo reagirali veliko bolj žolčno in neobvladano, kot bi sicer. Vse naše čustveno močno obarvane reakcije je vredno opaziti in si jih natančneje ogledati.

Otrok je lahko cmerav in boječ, kar naprej išče zavetje in tolažbo, je siten in nesimpatičen. Tak otrok še posebno moti vzgojitelja, ki nikoli ni doživljal sočutja in ki je moral v sebi dušiti željo po sočutnem objemu in dobri besedi, ko mu je kaj narobe šlo ali je bil sebi ali drugim zoprn.

Če so naše uspehe vedno odpravili z mrko brezbrižnostjo in jim nikoli ni bilo dovolj naše pridnosti, nas bo morda spravljal s tira otrok, ki ga obožujejo in nosijo na rokah in mu za to ni treba prav nič storiti.

Otrok, ki nas gleda v popolnem prepričanju, da ni nikoli ničesar kriv in da mu nihče nič ne more, nas spravi v divjo jezo, če so nas vedno obremenjevali z občutki krivde in pretežkimi odgovornostmi in če še danes trpimo zaradi tega.

Otrok, ki se igračka, zanemarja svoje dolžnosti, se uživa in zabava, bi zelo jezil tiste vzgojitelje, ki si tega že od nekdaj ne morejo ali ne upajo privoščiti. Z istim obsojajočim tonom, s katerim naderejo sebe in se ženejo delat, medtem ko so potrebni počitka in željni prostosti ter uživanja, se spravijo nad otroka, ki se otepa bremen.

Če se ne znamo postaviti zase in si zelo zamerimo svojo neodločnost, nas spravlja ob živce neodločen, cmerav otrok, ki se obira, menca in podreja.

Lahko bi naštevali še in še … pa ne bi izčrpali vseh možnih primerov.

Zakaj to moti naše vzgojno delo?

Otrok čuti, da ne vidimo njega, ker je v ospredju naš problem, naša lastna ranjenost. Čuti, da je v stiski sam in da ne more računati na nas. Ker se ne počuti občutenega, slišanega, vidnega pred nami, nam bo odrekel sodelovanje in bo običajno še utrdil svoje neželeno vedenje. Zakaj?

Tudi mi pred kom, ki nas ne posluša, nismo pripravljeni poslušati, želimo si prekiniti stik z njim. Glede na svoj značaj bomo izbrali umik, napad, sprenevedanje … a odnosa do drugega ne bomo pripravljeni spremeniti, če smo prepričani, da nas ne želi spoznati in razumeti.

V izbruhu ali nakopičeni razdraženosti ostajaš omejen, nepriseben. Lahko hvališ ali kregaš, vseeno je, če zamenjaš svojo strategijo, v vsakem primeru si neprepričljiv, saj ne veš, za kaj zares gre. Pomaga le, če smo sočutni, a stvarni, umirjeni. S tem se odpre razgled in lahko iščemo pametno rešitev. Tako lahko sproti razumemo, kako drugi sprejema naše sporočilo, in se prilagajamo, ga sproti popravljamo.

Priznati sebi, da čustvenega viharja v končni fazi ne sproži drugi, temveč vedno naše notranje stanje, je prvi korak do vzgojne učinkovitosti. Dobro vemo, da v stanju čustvene prizadetosti nismo pravični in da zlahka delamo krivico, prizadenemo, pripisujemo misli, ki jih ni, spregledamo okoliščine …

Vsi ti skriti občutki so obremenitve, zato lažje delamo, če se jih zavedamo. Če sočustvujemo s seboj, če si rečemo pravo besedo, bomo lahko zdravili sebe in druge.

Razkrinkati kaznovalni nagon

Tej sili, s katero se spravimo na »nedopustne pojave«, lahko rečemo tudi »kaznovalni nagon«, saj gre za neobvladljiv in neozaveščen impulz, ki nas sili, da strogo obsojamo, se zgražamo in razburjamo nad krivicami okrog sebe, katerih žrtve smo mi sami ali kdo drug. Navidezno se zdi, da gre za moralni čut, utemeljeno ogorčenje, sveto jezo. Toda osebna prizadetost dokazuje, da ne prevladujejo prefrontalni možganski centri (socialna odgovornost, mišljenje, presoja, etika), temveč limbični, vezani na neozaveščene spomine, odprte rane in bolečine. Razbolelost govori o tem, da gre za nekaj osebnega, kar ob dotiku boli. Preteklost še ni minila.

Kaznovalni nagon se v nas sprosti, kadar pademo v nezavedni spomin, v podoživljanje dogajanja, ki ni kontingentno (ni v zvezi s sedanjostjo). Nimamo namreč opravka z otrokom, temveč s seboj-nekoč-in-še-vedno, z delom sebe, s katerim ne moremo, nočemo sočustvovati. Zato običajno ljudje pobesnijo, če jim rečemo, da se razburjajo po nepotrebnem, ali če se jim celo posmehujemo. S tem namreč zanikamo in zato povečamo njihovo bolečino. Sebe in druge lahko začnemo umirjati le s sočutjem. To je vedno prvi korak. Priznajmo si svoje šibkosti in vedno se bo našel kdo, ki nas bo pripravljen podpreti: kolega, prijatelj in pogosto celo otrok v razredu.