Veščine učiteljeve sreče



Yüklə 299,33 Kb.
səhifə12/22
tarix25.03.2017
ölçüsü299,33 Kb.
#12650
1   ...   8   9   10   11   12   13   14   15   ...   22

Naša zgodba

Če povemo zgodbo človeku, ki mu ne deluje desna hemisfera, ne bo dojel čustev in motivacij junaka in smisla zgodbe. Za osebno zgodbo velja isto: če ne vgradimo čustvenih izkušenj in najdemo rdeče niti in nam lastno življenje ni dojemljivo, smiselno. Samo zgodba poveže dogodke, doživetja v celoto. Predstavljajmo si dogodke, ki nimajo te strukture: ni vzrokov in posledic, ni časa in kraja, ni konteksta. Brez zgodbe zavlada kaos enakovrednih podrobnosti. Zato, da nam je zgodba naše osebnosti razvidna, pa morata obe hemisferi delovati skladno.

Leva hemisfera se namreč zadovolji z logiko, ki pa lahko nima nobene zveze z realnostjo. Če je izključena desna, je vse lahko podano logično, urejeno, a smisla ni, manjka kontekst. Samo desna - čustvena lahko ustvari kontekst, ki pojasnjuje vsebino (pomen) dogodka. Ljudje, ki poslušajo pretežno "z levo", nikoli ne dojamejo, kaj se skriva za besedami. Leva hemisfera deluje hladno in po sekvencah (da –ne, zapri ali prižgi, prav ali zgrešeno) enoznačno, digitalno računalniško, desna holistično, z občutkom za telo, občutenje sebe, čustveno odzivanje in socialne odnose.

Potovanje v času, smisel za čas in zgodbe povežejo generacije. Družinska kosila, na katerih zveš, kako se je pletla zgodba vseh teh ljudi in so se prepletale usode, ti kot otroku osmislijo lasten položaj.


Iskanje smisla, ki nas uredi in pomiri


Stvari, ki so nam pretežke, nesprejemljive, moramo tudi odrasli velikokrat obdelati (na primer smrt, ločitev, odhod od doma ... ). Zakaj? Ker se mora organizacija našega notranjega gradiva prestrukturirati. Če v hišo vnesemo kaj popolnoma novega ali porušimo kaj starega, je treba preurediti vse, da imamo spet občutek, da vemo, kje je kaj. Potem lahko spet zaživimo. Ljudje hočemo vedno vedeti, pri čem smo, drugače postanemo nemirni, ogroženi. Zdi se, da je to dediščina evolucije, ker je preglednost ključna za preživetje.

Kolikokrat je treba otroku povedati, da dobri dogodek smisel? Da je po nenadnem dogodku, ki ga je vznemiril, življenje spet urejeno, "pospravljeno", obvladano, zaključeno?

Integracija je doseganje doslednosti. Čustva iščejo v opori jeziku in logiki, ta pa išče čustveno ravnovesje.

Naša težnja, da predvidevamo prihodnost, je mogočna, nagonska in neuničljiva. Vzrok – posledica se nam vsiljuje z enako silo kot potreba po dihanju. Implicitni spomin nas opremlja za prihodnost s tem, da bomo zlasti v odnosih (ki so za otroka stvar preživetja) znali takoj reagirati tako, kot smo se naučili. Učili pa smo se predvsem reševati sebe v odnosih, reševati ključne odnose.

Naloge implicitnega spomina so prav v tem: omogočati smiselno doživljanje dogajanja, organizirati spomin (učenje), avtomatizirati najprimernejše reakcije (brez sodelovanja zavesti, ki še ne deluje), organizirati mentalna stanja, ki naj se vklopijo glede na izkušnje, skratka organizirati uspešno vstopanje v odnose mimo zavesti.



Kako nastaja usklajenost


Usklajevanje je čustveno in mentalno, fiziološko dogajanje, ki poteka v ljudeh ob srečevanju, kadar čutijo, a so si blizu. Čustva se izražajo po tonu, ritmu glasu, dihanju, obrazni mimiki in gibih. Opazno se spreminja aktivacija možganov, ki je pri usklajenih ljudeh zelo podobna glede na to, kako se premikajo informacije in energija (kisik, poraba sladkorja).

Kako vemo, da se bosta dve osebi sprli (neverbalno, z opazovanjem)? Je mogoče to opaziti, čeprav ne slišimo besed? Je mogoče samo po besedah razumeti naraščanje nasilja v prepiru kljub temu, da ne vidimo prizora?

Opazujmo, kako se usklajujeta dve osebi, ki se dobro poznata in imata zelo radi. Druga drugo vidita prihajati po cesti. Povezava med njunimi zaznavami in motoriko je razvidna takoj, natančno jo lahko opažamo, če vsako posebej snemamo s kamero. Ko se približujeta, se že na razdalji začneta usklajevati. Spomini na njuna pretekla usklajevanja omogočajo, da »zadeneta« srečanje (se na primer skladno srečata in objameta) saj pravilno predvidevata, kaj bo drugi naredil. V hipu pa bo tudi vsak od njiju dojel, da je kaj narobe – in se prilagodil. Prilagajata tako gibe kot ton glasu, ritem dihanja in govora kot čustva. Globok odnos pa deluje tudi na daljavo in v zrelih letih, ker je sozvočje že vzpostavljeno. Tako na primer je telefonski pogovor tekoč in usklajen ne glede na to, da drugega ne vidim, nanj se naravnavam z znanimi občutki, opažam njegovo stanje in se nanj odzivam.

Usklajevanje pa je lahko tudi bolj ali manj moteno. Lahko se dogaja, da prehitevamo ali zaostajamo, dobronamerno lahko prezremo čustva drugega in s tem ne pomagamo vzpostaviti zaupanja. Zaupanje namreč nastaja izključno iz občutka, da se počutim občutenega, da zaznam v drugem svoje občutenje.

Tega si tako želimo, da si pogosto simuliramo, česar ni: hočemo, da bi drugi čutil razumevanje ali ljubezen do nas (česar pa ne čuti) in zato prevaramo zrcalne nevrone z močjo svoje zavesti: nanj preslikamo, kar čutimo sami. Lahko se dogaja tudi, da nam je drugi naklonjen in da tega nočemo čutiti, zato se prepričamo, da čutimo, da nas ne mara. Preteklost je lahko zelo močna, močni so lahko predsodki ali drugi razlogi, ki ustavljajo naravno empatično usklajevanje. Empatično dojemanje in zgornja zavestna pot imata namreč dovolj ločena omrežja, da lahko izklapljamo sprotne empatične občutke iz svoje zavesti in jih nadomeščamo z želenimi. Tudi površnost, raztresenost in hitenje motijo usklajevanje.

Dva primera:

Zelo plaha in nerodna deklica se je dolgo učila hoditi po deblu. Ko je deklici prvič končno uspelo, jo je navdušena vzgojiteljica zasula z vzhičenimi stavki in nekako zahtevala, da se otrok veseli z njo. Deklica pa je bila še pretresena in zmedena, vzgojiteljica se ni naravnala na stisko otroka, na napor in dvom v dosežen rezultat. Tiho obmolkniti in sočustvovati omogoča usklajevanje bolj, kot pa če reagiramo mimo občutkov drugega.

Izkušnjo mora drugi vključiti v svojo zgodbo! In mi v našo, na pravi način.

Mati, ki pride utrujena domov, otrok jo hoče zase. Mati se ga otepa, ker hoče prej pospraviti hišo. Otrok postane siten, ona se ga še bolj otepa ...Če se ne uskladimo, medsebojna osamljenost narase do obupa … Če pa ostaneta pet minut objeta in v zaupni igri, je več možnosti, da se bo otrok počutil občutenega in se bo ob mami igral, ona pa bo lahko ob tem tudi kaj naredila in čutila, da je otrok srečen, ker jo ima doma.

Usklajevanje je zato sposobnost vzporejanja z otrokom glede na očesni stik in vsebino pogleda, obrazno mimiko, ton, glasu, držo in gibe, mišični tonus, čas in intenzivnost odzivanja, povezanost med levo in desno hemisfero (logika, besede, občutki, čustva).


Yüklə 299,33 Kb.

Dostları ilə paylaş:
1   ...   8   9   10   11   12   13   14   15   ...   22




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azkurs.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

gir | qeydiyyatdan keç
    Ana səhifə


yükləyin