Veščine učiteljeve sreče

Zakaj se otrok dobro razvija samo z usklajevanjem (in odrasli tudi ...)

Otrok s pomočjo usklajevanja vsak dan velikokrat uredi stanje svojega organizma: budnost in spanje, srčni utrip in dihanje, prebavo in izločanje, metabolizem, odzivanje na stres in imunsko odzivanje. Odsotnost matere pri živalih dokazano dezorganizira vse omenjene funkcije.

Dobro organizirani možgani uspešno reagirajo na stres kot skladna ekipa na ladji v viharnem morju ali podjetje, ki mora skozi hudo krizo, a jo premaguje s skupnim naporom in odličnimi odnosi. Toda običajna pozitivnost sama ne pomaga, biti mora sad medsebojne usklajenosti.

Samo kontingentna pozitivnost je učinkovita in otroku pomaga razumeti in urediti, kar se mu dogaja. Hoteti, da nima določenih čustev, ki se nam zdijo negativna, ga zbega in pusti v tistem čustvu osamljenega, nebogljenega. Če smo sami v stiski, imamo deformiran pogled na otroka, če iščemo hitre, takojšnje rešitve, prav tako, saj mu ne omogočamo usklajevanja z nami.

Bistveno v vzgoji poteka z usklajevanjem

Desna hemisfera je v otroštvu močnejša, saj povezava z levo še ni dozorela. Zato skozi vse otroštvo poteka vzgoja neverbalno in implicitno, z usklajevanjem.

Razlagati, da nimajo prav, ko kaj doživljajo, ali jim dopovedovati, da ne slišimo in ne vidimo, kar hočejo, pomeni onemogočiti obdelavo, zanikovati realnost, onemogočati spremembo vedenja.

• 
  Nisi lačen.
  
• 
  Ne slišim (ker nočemo slišati) ali ne vidim!
  

Kdaj so zanikali našo realnost? Kako smo doživljali?

Varno navezovanje omogoča integracijo možganskih, telesnih in verbalnih funkcij. Ponoviti se mora velikokrat in s podobnimi elementi doživljanja, da se utrdi kot normalnost, predvidljiva in zanesljiva stvarnost. (kar je). Iz malih možganov izhajajo tkiva, po katerih (z gaba nevrotransmiterji) poteka inhibicija čustvene razdraženosti. Če je stresa preveč, se pri otroku ne razvijejo dovolj.

Usklajenost je vedno koherentna in uravnoveša dogajanje v organizmu in možganih v iskanju optimalnih okoliščin za razvoj. Odpornost je ključna za duševno zdravje, ker omogoča prožno odzivanje na motnje, negotovost, novosti, trenja.

Starši so bazni tabor, okrevališče, v katerem se otrokovo mentalno stanje vsak dan vse sproti ureja: vse vtise lahko »pospravi«, vse dobi svoj prostor, svoje mesto. Nato se lahko spet podaš v svet. Odraščanje je nenehen stres (celo življenje je pravzaprav stres ...) in prav v tem se pokaže varovalna funkcija zdravega odnosa s starši: omogočeno je hitro in uspešno prilagajanje, vzpostavljanje notranjega ravnovesja, preurejanje doživljanja na način, ki vedno spet vzpostavi varnost.

Vzorci navezovanja

Zato, da starši lahko opravljajo to funkcijo, morajo biti receptivni, dosegljivi in sposobni odgovoriti velikokrat na pravi način. Teorija navezovanja (Bowlby in drugi) pravi, da slog, ki ga izoblikujemo v zgodnjih odnosih, ostane v implicitnem spominu in deluje potem sam naprej. Model, ki ga nosimo s sebi, se reaktivira ob vsakem globljem stiku, v socialnem življenju, še najbolj pa ob partnerju, ob lastnem otroku in v položajih, ko smo v vlogi vzgojitelja ali nadrejenega.

Primeri sloga

Izogibajoči starši niso dostopni, ne razumejo, ne odgovarjajo. Otrok začne zavračati čustveno vpletenost in njegovi odnosi slonijo na izogibanju. Zavračajoči (izogibajoči) odrasli se umikajo iz odnosov, delujejo samozadostno in avtonomno, minimizirajo čustveno dogajanje in niso povezani s telesom. Zato je za vse, ki so imeli take starše, posebno važno delo na telesu, s katerim se spet navežejo na svoje občutke, na pretok med čustvi, zavestjo in govorom, ter se potem lahko usklajujejo z drugimi.

Ambivalentni, napeti starši delujejo zaskrbljeno, počutijo se nevredne zveste in pozorne ljubezni ter se drugih oklepajo tesnobno in v pričakovanju, da bodo zapuščeni, zato so nezaupljivi in posesivni obenem. Starši jim niso bili dosegljivi in niso ustrezno (kontingentno) odgovarjali na njihove stiske. Ambivalentni in anksiozni starši so občasno zelo vsiljivi (vdirajo in razmečejo otrokov notranji prostor), občasno pa ga zavračajo, se ne odzivajo. Otrok postane negotov in napet, svet mu je nezanesljiv, vedno mora paziti, kaj bodo starši storili, da se bo prav odzval (na primer oče alkoholik, ki pa je občasno prisrčen in očarljiv). Tako vzgojeni odrasli si lahko pomagajo s pomirjajočo verbalizacijo, s sproščanjem, z nego svojega samospoštovanja, z ozaveščanjem in preraščanjem občutkov sramu in odklonjenosti.

Dezorganizirani starši vzbujajo strah, zmedo, bolečino, (zloraba, nasilje, izpadi), poravnave pa ni nikoli. Otrok doživlja strah, kaos in se nima kam zateči, stisko še poglablja, ko se oklepa vira svojega strahu. Ne more organizirati stresnega odziva za samoobrambo, občutenje sebe se zdrobi, poškodovana so omrežja, ki organizirajo uravnavanje čustev, samoobvladanost, socialne odnose, življenje). Taki odrasli imajo potem izbruhe, disociativne motnje, napade strahu itd.

Poškodbe take vzgoje so vidne na možganski ravni. Možganska slika v teh primerih pokaže, da se tkiva za GABA (v malih možganih) niso mogla razviti (ko je napetost visoka, ta tkiva izločajo pomirjevalne nevrotransmiterje, inhibirajo hormone stresa, mirijo limbus). Zelo visoki odmerki hormonov stresa celo ubijejo nekatere celice v otrokovih možganih.

Odraslo navezovanje in pripoved (AAI)

Intervju o navezanosti ugotavlja, kako se odrasli navezuje, kateri je njegov temeljni slog. Če znamo povedati drugemu odraslemu svojo zgodbo, jo doživljati kot pregledno in smiselno, pomeni, da smo uredili svoje doživljanje. (AAI)

Človek uredi svoja izkustva s pripovedjo in kar zna povedati urejeno, pregledno in dosledno, to izraža njegov občutek za čas in odnose. Jezik ureja realnost in jo nadzoruje, je sredstvo za vzpostavljanje in vzdrževanje odnosov. Če zna izraziti našo zgodbo, potek našega razvoja, je izraz naše avtobiografske ozaveščenosti (sposobnosti). Pripoved odraslega o njegovem odnosu s starši kaže na vzorce navezovanja.

• 
  Varna navezanost: odrasli propoveduje dosledno, z detajli podprta zgodbo, postavljeno v preteklost.
  
• 
  Zavračajoča navezanost: otrok je bil prisilno avtonomen, odrasli zdaj zanemarja občutke v lastnem telesu in telesu drugih, ki izražajo čustva, minimizira vlogo čustvovanja, nima spominov, opisuje otroštvo kot serijo dogodkov, izjav ne zna utemeljiti s primeri.
  
• 
  Zaskrbljena, ambivalentna navezanost: v pripovedi se prepletajo bojazen, negotovost, sedanjost in preteklost, navezanost na starše in zamera.
  
• 
  Zmedeno in zastrašujoče (odrasle pogosto zagrabi mračno in grozljivo čustvo, da izgubijo glavo, ko pripovedujejo, levo stran jim lahko zalijejo občutki groze in obupa. Pretok energije in informacij ne more potekati in se urediti v mislih in besedah, pogosto se počutijo se razbite, nerealne, ledene).
  
• 
  
  

Slog navezanosti nima nobene zveze z genetiko. Bodoči slog navezovanja pri otroku napovedujejo samo izkušnje! Ni važno, ali gre za izvorno ali pridobljeno varnost, glavno je, da so v otrokovem življenju in pozneje v odraslosti pojavijo pomembni ljudje, s katerimi je mogoče zaživeti močno in varno navezanost in popraviti svoj slog, čeprav seveda ne gre gladko. Ljudje težijo k temu, da ostajajo pri slogu, v katerem so živeli kot otroci.
Vse, kar je za starše stresno (spraviti otroka v šolo, spraviti ga spat, iti na sestanek zaradi težav v šoli ali k zdravniku ...), vse, kar v otroku lahko izzove odpor, pri odraslem pa občutke nemoči, reaktivira model stresnega odzivanja v slogu našega osnovnega navezovanja. Podobno velja za vzgojitelje. Ti vzorci, modeli, ki slonijo na implicitnem spominu, so operativni procesi, nekakšni možganski recepti – pripravljeni za stresne situacije, ki jih prepoznamo kot vir stiske in ogroženosti.

Na stres otrok reagira z aktivacijo določenih genov, nevrotransmiterjev in sinaptičnih povezav, aktiviranostjo omrežij, ki sodelujejo v optimalni funkcionalnosti. Zapis teh impulzov je potem razpoložljiv v kritičnih situacijah. Skratka, spomin se vedno organizira ciljno, v okviru neke naloge. Spomini niso nikoli nevtralni, ker so možgani zasnovani izrazito ciljno in operativno, kot glavno sredstvo organizma za socialno preživetje, ki je odvisno od najožjih in pozneje širših stikov.

Spomin nastaja tako, da omogoča optimalno emocionalno aktivacijo glede na oceno stvarnosti.

Spomini na srečo niso snemalni aparat, niso posnetki objektivne realnosti. So interpretacija doživetega in obenem sprotna predelava. Spomin je operativen. Gre za ciljni zapis plastičnih, nenehno porajajočih se možganov. Spomin ostaja celo življenje dostopen za "popravila", ker se možgani nenehno spreminjajo in učijo, seveda pod določenimi pogoji.

Otroku lahko posredujemo samo svoje občutke, ki so vedno zliti s spomini. Tega, kar si mi želimo, da bi bili, ne moremo prepričljivo posredovati, otrok dojame, da se pod dobrimi nameni skriva neka stiska. Bolje delamo, če imamo jasen vpogled v svoje spomine in v vse, kar sproži naše najburnejše reakcije. Vsakdo od nas doživlja svoje specifične situacije kot najhujše, vsak ima svoj čisto oseben najhujši stres.