Veščine učiteljeve sreče

Obvezno doseganje rezultatov?

Vsakodnevne nevšečnosti lahko zelo motijo razpoloženje, a predvsem nas moti, da bi jih radi ne imeli. Vsak dan začenjamo s pričakovanjem, da bo šlo gladko, s tem pa se nujno naravnamo na nejevoljno. Čim se bo do začele pojavljati - in pojavljajo se vsak dan – bomo avtomatično vklopili slabo voljo, ker je naša norma nerealen dan brez zapletov. Zato je najbolje, da nevšečnosti vključujemo v svojo pričakovano vsakdanjost kot nepredvidljivo, obvezno dogajanje, ki ga znamo spremljati uspešno in tudi s humorjem.

Nevšečnosti doživljamo nekako tako, kot da kdo prihaja razmetavat v našo sobo, medtem ko poskušamo zbrano delati. Samo če ob svoje delu uživamo, nam uspe ohranjati zbranost kljub vsemu in ostajajo motnje v ozadju. Osrečujoče delo ustvarja idealne fiziološke pogoje za delovanje možganov. Dobra volja bistveno pospeši našo odpornost. Pomislimo le, kako postanemo potrpežljivi do vsega, kar nas običajno moti, če smo zelo srečni. Podobno velja, kadar se ob delu zabavamo ali vsaj ne dolgočasimo, zato je zelo važno, da vnašamo v vsakodnevno delo trenutke igrivosti.⁷

Krivulja razmerja med napetostjo in učnim uspehom dokazuje, da je dolgočasje ubijajoče, prav tako pa ohromi možgane močna bojazen. Idealna je prava mera vznemirjenja. Blaga količina kortizola je v pomoč pri zbranosti in delovni učinkovitosti, visoka pa povzroča kognitivno omamo. Podobno kot pijan voznik postane nevaren, ker ne obvladuje svojih reakcij, postane nevaren tudi vzgojitelj, ki doživlja prehud, dolgotrajen stres brez zadoščenj, ki bi ga uravnovešale. Podobno velja za bolničarje, zdravnike, varnostnike, pilote itd. ker je stimulacija amigdale premočna, se trajno zapisujejo predvsem spomini na prestane neprijetnosti, zbranost ob delu pa vedno slabša. Ker je samouravnavanje v OFC zelo moteno, se tudi vedno težje umirimo in sprostimo. Možnosti, da bi se po delu stres umiril in spomini zabrisali, ne moremo izkoristiti, izgorelost je začaran krog.

Čim človeka preobremenimo, učinkovitost upade in napake se nevarno množijo. Zato poskus, da bi zaposlene izkoriščali za delo čez zdravo mero, dolgoročno nikoli ni učinkovit, še zlasti ne, če delajo z ljudmi.

Tudi v razredu moramo biti pozorni na stresne situacije in znati odmerjati napetost. Vemo, da tudi mi ne delamo enako dobro pod stresom (pred obiski, mrkim inšpektorjem itd.) kot običajno v razredu, ko smo sami z učenci. Hipokampus je namreč ključen za pomnjenje in učenje, a leži tik amigdale. Upravlja sprotni delovni spomin in organizira vpisovanje trajnih spominov ter jih potem priklicuje. Tu tudi poteka večina nevrogeneze, zato je zelo pomemben za razvoj možganov pri otroku. Spominske celice se rojevajo en mesec, štiri mesece pa se razvijajo. V tem času je ambient ključnega pomena. Če je nenaklonjen razvoju in povezavi med nevroni, se učne vsebine ne bodo utrdile. Kronično previsok kortizol dokazano poškoduje hipokampus in povzroča celo odmiranje nevronov.

Šola, v kateri nikoli ni stresa, ravno tako zavira razvoj možganov, inteligence in osebnosti kot šola, ki otroka nenehno preganja in izvaja nad njim pritisk.

Stresa pa ne more nižati samo učitelj sam, bistveno je sodelovanje otrok in njihovo sprejemanje odgovornosti za vključenost vseh in za delovno vzdušje. To lahko okusijo na lastni koži. Sodelovanje kot skrb za ustvarjanje skupnega dobrega počutja ne deluje le na razpoloženje, temveč dviga splošno dovzetnost za informacije in učne sposobnosti. Če se mora cel razred pripraviti na test po skupinah in si pomagati znotraj skupine, je rezultat vseh odvisen od medsebojne pomoči. Če je prvič rezultat ambicioznih individualistov slab, ga lahko popravijo le z izboljšanim sodelovanjem. Podobnih izkušenj imajo mladi premalo, za življenje pa so še kako pomembne.

Izključenost je čustvena bolečina, a deluje podobno kot fizična. Čustvena tolažba in toplina pa deluje kot zdravilo, podobno kot analgetik. Dokazano viša bolečinski prag in sprošča snovi, ki pospešujejo psihično in fizično "celjenje ran". Dobra beseda zaleže podobno kot obliž ali obkladek, aspirin ali novica, da je naš izvid, ki smo se ga tako zelo bali, ugoden. To delovanje lahko dokažemo s slikanjem možganov ali z analizo krvne slike.

Vsebina in ton pri vodenju

V komunikaciji je vsebina veliko manj pomembna od tona oziroma od čustev, ki jih sporočamo. Raziskava je pokazala, da pohvala, ki je bila izgovorjena mrko in neprijazno, ustvarja nezadovoljstvo oziroma čustveno nelagodje, medtem ko ljudje zelo dobro sprejemajo prisrčno, toplo karanje. Še več: ljudje imajo veliko rajši kritike v prijaznem tonu kot pohvale v neprijaznem! Vsi zrcalno odgovarjamo predvsem na čustva, moč besed je zelo omejena oziroma podrejena. Veliko pomembnejše od tega, kar bomo povedali, je razpoloženje, v katerem bomo to storili.

Dober vodja je tisti, ob katerem se dobro počutimo. Če mu uspe, da ga doživljamo kot bazni tabor za svoje odprave v vsakodnevno Himalajo, potem ima prave sposobnosti. Naštejmo jih:

zna poslušati	daje občutek, da govoriš zidu
zna vzpodbujati	skeptičen, vedno rahlo zafrkljiv
zna komunicirati v prijaznem tonu	zaprt in nespreten v stikih
pogumen	zastrašujoč, skuša vzbujati strah
duhovit	nesimpatičen, odbijajoč značaj
empatičen	egocentričen
odločen	negotov
prevzema si odgovornost za svoje napake	obtožuje, išče krivca
skromen	objesten, nadut
vzpodbuja soudeleženost in izražanje mnenj	vzvišen, ciničen
sodelavcem zaupa	nezaupljiv

Njegove kritike zaležejo, so bolje sprejete, zaposleni bolje razumejo navodila in se bolj držijo dogovorov, so odpornejši za stres, bolje delajo in zadolžitve doživljajo kot svoje. Delo poteka v občutku, da gre za skupno stvar.

Sami lahko pazimo, da bo seštevek prijetnih občutkov na službenem mestu višji od seštevka neprijetnosti. Oboje je precej nepredvidljivo, a lahko skrbimo za to, da ostajamo občutljivi za primanjkljaj in uravnavamo svoje razpoloženje in potrebo po podpori. Če vsi to delajo, se vzdušje stabilizira na sprejemljivi ravni napetosti oziroma sproščenosti, ker večina zaznava odklonske situacije in jih zato tudi sproti, pogosto celo nezavedno popravlja. Zbornica na šoli naj bi delovala kot bazni tabor ...

Vsak dan imamo na stotine stikov, važno je, da so vsaj nekateri zelo vzpodbudni in topli. Raziskava med petimi milijoni zaposlenih v 500 podjetjih v ZDA je pokazala, da je glavni kazalec zadoščenja na delovnem mestu to, da ima človek tam vsaj enega dobrega, zanesljivega prijatelja. Navezanost na delovno mesto je predvsem navezanost na ljudi. Ustvarjati dober kolektiv pa pomeni ustvarjati čustveno povezanost in podporo med njimi.

Vodja, ki zna podpirati, ima več moči kot tisti, ki lahko deli visoke plače, in je za zaposlene zelo privlačen. Delati za človeka, ki daje občutek, da mu čustveno nič ne pomeniš, dolgoročno povzroča težnjo po umiku, begu in prelaganju odgovornosti na druge. Občutek nesmisla namreč globoko demotivira in v čustvenem in moralnem pogledu odvezuje od dolžnosti do njega. Lojalnost odpade, vodji za doseganje učinkovitosti ostajata samo poostren nadzor in prisila.

Z razredom povezan učitelj doseže veliko več, otroci postajajo samostojnejši in ohranjajo pridobljene sposobnosti tudi pozneje in v neugodnem okolju. Zdi se, da je učinkovanje dobrega učitelja veliko bolj dolgoročno, kot smo mislili, in za otrokovo prihodnost veliko pomembnejše.

Mnoge raziskave potrjujejo, da revščina sama ni glavni razlog za prestopništvo. Sprožilni dejavnik je socialna izolacija v povezavi z revščino, pomanjkanje pomembnih in varnih vezi pa je nevarno tudi za mlade iz družin z dobrim standardom. Zato je treba dodati, da se vse začenja pri družini in da je največ potrebno narediti prav tam, kjer se začenja socialno usposabljanje.