Nekrotizantni fasciitis glave in vratu je sicer redka infekcija glave in vratu, ki je bila po
izkušnjah ene od največjih znanih serij bolnikov iz ene institucije praviloma polimikrobna in
bakteriološko nepredvidljiva, potek pa dramatičen, zato Lanišnik in Čizmarevič priporočata pri
teh bolnikih terapijo z imipenemom ţe takoj od začetka
6
. Opozarjata tudi na dramatičnost
dogajanja, kar potrjuje tudi naša izkušnja. To smo opazili pri vseh bolnikih s širjenjem v globoke
fascialne prostore in ne le pri bolnikih z nekrozantnim fasciitisom. Ko so doseţeni globoki
fascialni prostori je konec vedno, ne le pri imunsko kompromitiranih, nepredvidljiv
9
.
Da bi lahko pričeli s terapijo čim prej, je potrebno prepoznati zgodnje znake širjenja vnetja.
Pri vseh kliničnih znakih je pomembna predvsem dinamika dogajanja. Teţave pri poţiranju in
dihanju sta kasna znaka in zahtevata hitro ukrepanje. Klinični znaki so:
- utripajoča bolečina, ki se slabša
- progresivna oteklina, posebno če postaja trda
- rdečina koţe
- zvišana telesna temperatura
- teţave pri odpiranju ust
- teţave pri poţiranju
- foetor ex ore
- prostracija
- teţave z dihanjem
- motnje delovanja moţganskih ţivcev
- motnje zavesti
Zdravljenje
Manjše incizije mora biti sposoben opraviti oz. sodijo v domeno vsakega zobozdravnika
(intraoralne oz če so odontogenega izvora) oz. zdravnika (ekstraoralne pri jasni naravi bolezni
oz. izvoru vnetja), večje pa zahtevajo kompleksnejšo timsko obravnavo, pripravo, slikovno
diagnostiko (ortopan, po presoji kiruga še UZ vratu, CT glave in vratu in po presoji rentgenologa
MRI) in nato kirurški poseg v splošni anesteziji. Če se stanje ne izboljšuje je potrebno čez nekaj
dni glede na klinično sliko in rezultate preiskav terapijo prilagoditi ter ponoviti oz. razširiti tudi
kiruški poseg. Kirurški poseg mora izvesti kirurg vešč kirurgije glave in vratu in urgentnega
reševanja dihalne poti (fiberoptična intubacija, konikotomija, traheotomija), v sodelovanju z
anestezistom, ki pozna problematiko področja, predvsem intubacijo v nemogočih pogojih. Pri
napredovalem vnetju vedno vzamemo tudi kuţnine za bakteriološke preiskave.
32
Na Kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo smo v zadnjih 5 letih vsako leto
obravnavali 120-140 bolnikov z urgentnimi vnetnimi stanji, ki so zahtevali kirurški poseg v
splošni anesteziji. Velika večina jih je odontogenega izvora. Opravili smo 139 teh posegov, pri
81 odraslih (58%) in 58 otrocih. Od tega je bilo 78 moških (56%). Klinične diagnoze so bile:
- parotitis 1
- etmoiditis 1
- lymphadenitis 12
- odontogeno vnetje 125 (90% vseh)
Posegi so bili: - ekstrakcije zob
49
- + intraoralna incizija
6
- + ekstraoralna incizija
70
- traheotomija
1
Zaključek
Vnetje, ki se je iz kakršnegakoli razloga razširilo iz mesta nastanka v ostala področja glave in
vratu, je resna kirurška bolezen, ki zahteva hitro prepoznavo in ustrezno zdravljenje. To pomeni
kirurško zdravljenje in antibiotično trapijo, ko je le-ta indicirana ter sistemsko podporo. Kirurško
zdravljenje pomeni tudi takojšnjo odstranitev vzroka, ki je lahko ekstrakcija ali trepanacija
vzročnega zoba. Pri odločitvi za ohranitev vzročnika je potrebno upoštevati stanje zoba in
okolišnjih tkiv, bolnikovo splošno zdravstveno stanje, ustno higieno, stanje ostalega zobovja,
bolnikovo zainteresiranost (sposobnost) za sodelovanje, realne moţnosti terapevta in njegovo
dosegljivost
12
.
Literatura
1. Aas JA, Paster BJ, Stokes LN, Olsen I, Dewirtst FE. Defining the normal baceterial flora in the oral cavity. J Clin
Microibiol. 2005, Nov; 43(11):5721-32.
2. Topazian RG, Goldberg MH, Hupp JR. Oral and Maxillofacial infections. 4th edition 2002, W.B. Sounders
company.
3. Robbins SL, Cotran RS, Kumar V. Pathologic basis of disease. 3rd edition 1984, W.B. Saunders company
4. Cummings CW. Otolaryngology-Head and Neck surgery. 4th edition 2005, Mosby.
5.Grodinsky M, Holyoke EA. The fascia and fascial spaces of the head, neck and adjacent regions. Am J Anat
1938(63); 367.
6. Lanišnik B, Čizmarevič B. Necrotizing fasciitis of the head and neck: 34 cases of single institution experience.
Eur Arch Otorhinolarynogol 2010;267(3): 415-21.
7. Kovačič Ţ, Kansky A. Cervikalni nekrozantni fasciitis odontogenega izvora. Poster. 13. strokovni seminar
ZMOKS. Brdo pri Kranju 2011.
8. Wang J, Ahani A, Pogrel MA. A five-year retrospective study of odontogenic maxillofacial infections in a large
urban public hospital. Int J Oral Maxillofac Surg 2005: 34; 646-649.
9. Green AW, Flower EA, New NE. Mortality associated with odontogenic infection. British Dental Journal.
2001;190(10):529-530.
10.Johri A, Piecuch JF. Should teeth be extracted immediately in the presence of acute infection?. Oral and
maxillofacial surgery Clinics of North America. 2011 Nov;23(4):507-511.
11. Čelešnik F. Ustna in čeljustna kirurgija Del1. Ljubljana.1965, Univerzitetna zaloţba.
12.Gronholm L, Lemberg KK, Tjaderhane L, Lauhio A, Lindquist C, Rautemaa-Richardson R. The role of
unfinished root canal treatment in odontogenic maxillofacial infections requiring hospital care. Clin Oral Invest
2013; 17:113-121.
Asist. Vojko Didanovič, dr. med., specialist otorinolaringolog, specialist maksilofacialne
kirurgije,
Klinični oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo, Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana.
vojko.didanovic@kclj.si
33
KAKO USKLAJENO PRISTOPITI K ENDODONTSKO-KIRURŠKIM ZAPLETOM?
Gorjanc Matija, Potočnik Igor
Kaj je uspeh in kaj neuspeh endodontskega ali kirurškega zdravljenja?
- Endodontski kriteriji
Izid endodontskega zdravljenja lahko merimo z dvema kriterijema, in sicer z uspešnostjo in
preţivetjem endodontskega zdravljenja.
Kadar na endodontsko ozdravljenem zobu ni prisotnih kliničnih simptomov (bolečina, oteklina,
fistula), na kontrolni rentgenski sliki pa je vidna popolna regeneracija zaradi okuţbe prizadetih
tkiv (restitutio ad integrum) govorimo o uspešnem endodontskem zdravljenju.
Preţivetje endodontsko zdravljenega zoba opredelimo kot odsotnost kliničnih znakov vnetja, na
kontrolni rentgenski sliki pa je vidna le delna regeneracija trdih zobnih tkiv. Znano je, da se
periapikalna kostna resorpcija lahko celi tudi z brazgotino, kar je na kontrolni rentgenski sliki
eno leto po končanem endodontskem zdravljenju največkrat vidno kot ostro zamejena
periapikalna lezija. Pojavnost celjenja z brazgotino dosega do 15% primerov, tak rezultat pa
štejemo za sprejemljiv. Histološka opredelitev uspešnega tipa celjenja je iz praktičnih in etičnih
razlogov nesmiselna in nemogoča, zato je v takih primerih opredelitev uspešnosti odvisna od
kliničnih znakov. Tak zob je smiselno ponovno rentgensko kontrolirati 2 in 4 leti po
zaključenem endodontskem zdravljenju. Prisotnost kliničnih znakov in/ali odsotnost regeneracije
na rentgenski kontrolni sliki eno leto po zaključenem zdravljenju pomeni neuspešno
endodontsko zdravljenje. V tem primeru je utemeljeno ponovno endodontsko zdravljenje, ali v
tistih primerih, ko to ni mogoče ali smiselno, endodontsko-kirurški poseg. V primerih, ko se za
kirurški poseg odločamo, ne da bi zob predhodno ponovno endodontsko zdravili, je uspešnost
kirurškega posega niţja.
- Kirurški kriteriji
Pri ocenjevanju uspeha/neuspeha pri odstranitvi koreninskega vrška, ali drugega
periradikularnega kirurškega posega, ki je praviloma operativni poseg, narejen zaradi neuspeha
ali dvomljivega uspeha predhodnega koreninskega zdravljenja ocenjujemo simptome
(pacientovo subjektivno vrednotenje operiranega zoba in okolnih tkiv), znake (oceno zoba in
okolnih tkiv s pomočjo inspekcije, palpacije in perkusije) ter radiološko oceno. Optimalni izid
operacije izhaja iz skladnosti med subjektivno funkcionalnostjo zoba in odsotnostjo bolečine
(vsakršne modalitete), kar izvemo anamnestično; odsotnostjo vnetnih znakov (rdečina, oteklina,
bolečnost na poklep/pritisk, fistula, majavost) in/ali lokalno močno povečane globine sondiranja;
radiološko tesno retrogradno polnitvijo (oziroma tesnostjo koreninskega zatička na rezni
ravnini), s popolno ali preteţno zakostenitvijo postoperativne periapikalne radiolucence v šestih
mesecih po operaciji. Kot referenco stopnje zmanjšanja radiolucence imamo vedno pooperativni
rentgenski posnetek, narejen v prvem tednu po posegu.
V primeru neskladnosti posameznih kriterijev ima največjo teţo pri odločanju o nadaljnih
postopkih klinična slika. Izostritev radiološko nejasnega ali neskladnega izvida na periapikalnih
rentgenskih posnetkih nam omogoča računalniški tomogram s konusnim snopom (CB-CT).
Pri dvomljivem izidu, kjer je še prisotno morebitno vnetje zelo nizke intenzivnosti (ne povzroča
dodatne izgube kostnine in ne ogroţa sosednjih zob ali struktur) in je pacient brez subjektivnih
teţav, je dopustno obdobje do dokončne prognostične ocene zoba podaljšati za leto dni. Temu
vsekakor mora slediti jasna odločitev o reapikotomiji, ali odstranitvi zoba oziroma obolele
korenine v celoti.
Pacientovo zaznavanje subjektivnih teţav ob odsotnosti kliničnih in radioloških znakov
neuspeha zahteva zelo širok diferencialno diagnostični zajem morebitnih razlogov, ki niso nujno
telesni.
34
Kaj so zapleti endodontskega ali kirurškega zdravljenja?
Diagnostična napaka
Največkrat je zaplet med endodontskim zdravljenjem posledica neustrezne ali nezadostne
prepoznave stanja zoba z boleznijo pulpe. Klasična rentgenska slika pred začetkom zdravljenja
sicer ponuja osnovne informacije o anatomiji zoba, stanju obzobnih tkiv in periapikalnem
statusu, vendar zaradi prekrivanja anatomskih struktur na dvorazseţnostni sliki večkrat ne
prikaţe dejanskega stanja. Teţava je bolj izrazita pri zobeh transkaninega sektorja in pri zobeh z
več koreninskimi kanali v eni korenini. Znano je, da večina začetnih, intraosealnih periapikalnih
kostnih resorpcij, kjer kompakta alveolarne kosti še ni resorbirana, na klasični rentgenski sliki ne
prepoznamo. Podobno, iz klasične rentgenske slike praviloma ni mogoče ugotoviti prisotnosti
MB2 kanala pri zgornjih kočnikih, drugega distalnega kanala pri spodnjih kočnikih, ter števila
korenin ali koreninskih kanalov pri zgornjih in spodnjih ličnikih ter spodnjih podočnikih in
sekalcih. Raznolikosti v anatomiji je s poznavanjem anatomskih moţnosti, izkušnjami in
uporabo povečave mogoče odkriti med kliničnim delom. V primeru, da med kliničnim delom
postavimo sum na neodkrito anatomijo endodontskega prostora, je smiselna preiskava s
trirazseţnosto sliko s pomočjo računalniške tomografije s koničnim snopom (segmentalni CB-
CT). Izkušnje kaţejo, da je z uporabo operativnega mikroskopa in trirazseţnostne slike mogoče
pojasniti veliko večino zapletov med endodontskim zdravljenjem.
Kirurški pomen nadgradnje diagnostičnih moţnosti, ki jih je prinesel CB-CT, je zelo velik. Poleg
natančnejše opredelitve zobne anatomije, ki olajša načrtovanje operacije prizadetega zoba (potek
primarnega reza in razbremenilnih rezov, višino in nagnjenost ravnine reza korenine,
ekskohleacijo poglobljenih ţepkov in neenakomernih razširitev vnetnega tkiva v periapikalnem
področju), je pomen tridimenzionalne diagnostike neprecenljiv pri oceni zajetosti sosednjih
koreninskih vrškov v primarno radiolucenco in pri zunajkostnem širjenju vnetnega tkiva. Močno
zmanjša verjetnost napake zaradi superpozicije normalnih anatomskih struktur (incizivnega
kanala, mentalnega foramna, čeljustne sli nosne votline). Je pogosto edina radiološka
diagnostična moţnost za opredelitev iatrogenih perforacij korenin med endodontskim
zdravljenjem (fausse route), ki so na vestibularni ali na oralni površini korenine. Posredno je
glede na lokalizacijo in obliko osteolitične spremembe ob korenini diagnostična moč CB-CT
visoka tudi pri vzdolţnih koreninskih pokah, je pa neposredni prikaz nerazmaknjenih pok še
vedno preteţno posreden in mogoč le v sozvočju z dobrim kliničnim pregledom. CB-CT pa
poleg prednosti v diagnostiko vnaša tudi dodatno kompleksnost in teţavne interpretacije zaradi
zelo natančnega prikaza subkliničnih sprememb z nejasnim patološkim potencialom.
Intraoperativni zapleti
- Nezadostna analgezija
Nedoseganje zadostne analgezije zoba pred endodontskim zdravljenjem lahko ogrozi izid
zdravljenja. Mandibularni blok za doseganje analgezije vnetih spodnjih kočnikov sodi med
najmanj uspešne anestetične tehnike, saj uspešnost doseganja popolne analgezije ne presega cca
30% primerov. Razlogi za neuspešnost še niso v celoti pojasnjeni, klinično pa si lahko
učinkovito pomagamo z intrapulpalnim ali intraosealnim vbrizganjem anestetika.
Lokalna anestezija ima lahko tudi neţeljene sistemske zaplete. Najpogostejša je vazovagalna
sinkopa, ki praviloma izzveni brez posledic. Med laţje vključujemo blago anafilaktično reakcijo,
epileptični in astmatični napad, bolj resni zapleti pa so zastojna hipotenzija, reakcija na epinefrin,
in hiperventilacija. Stanja, ki ogroţajo ţivljenje pa so angina pectoris, zastoj srca, srčni infarkt in
anafilaktični šok.
- Krvavitev
Poleg sistemskih primarnih ali z zdravili povzročenih motenj hemostaze je pri kirurškem
reševanju endodontskih zapletov, ki so preteţno povezani z vnetnimi posledicami, dovolj tudi
lokalnih vzrokov za močnejšo krvavitev. Ţe ob samem pristopu je na primer nezdravljena
35
parodontalna bolezen povezana z močnejšo krvavitvijo ob dvigovanju reţnja. Obseg in stopnja
krvavitve sta lahko še večji v periapikalnih področjih korenin, ki so blizu ţivčnoţilnim snopom
(spodnji alveolarni, incizivni, mentalni) ali ob akutnem poslabšanju vnetja neposredno pred
posegom (na primer zaradi prezgodaj narejene koreninske polnitve pred načrtovano
apikotomijo). Povečana krvavitev slabša preglednost, hitreje izplavlja lokalni anestetik in
skrajšuje njegov učinek. Pogosto ţe odstranitev vnetnega tkiva med posegom bistveno
pripomore k hemostazi, ki jo po potrebi nadgradimo z uveljavljenimi kirurškimi tehnikami
ustavljanja krvavitve.
- Iatrogeno predrtje (FR)
Predrtje razcepišča je iatrogeni zaplet endodontskega zdravljenja, ki se praviloma zgodi med
preparacijo dostopne kavitete in iskanjem vhodov v koreninske kanale, pogosteje takrat, ko je
pulpna komora in koronarni del kanalov močno kalciniran ali zapolnjen s pulpnimi kamni.
Zaplet najbolje preprečimo z natančno rentgensko diagnostiko stopnje kalcinacije in lokacije
vhodov v koreninske kanale, uporabo povečave ter ultrazvočnih diamantnih instrumentov
(namesto svedrov) pri iskanju koreninskih kanalov. Uspešnost zdravljenja predrtja v razcepišču
je odvisna od velikosti perforacije, parodontalnega statusa zdravljenega zoba in uporabljenega
materiala za zaporo predrtja. Dobro prognozo zdravljenja predrtja doseţemo pri zobu brez
znakov parodontalne prizadetosti razcepišča, predrtjih, ki so manjša od 1 mm
2
in uporabo
metaltrioksidagregatnega (MTA) cementa za zaporo predrtja.
Predrtje stene koreninskega kanala je potrebno najprej obravnavati ortogradno. S pomočjo
operativnega mikroskopa je potrebno najprej poiskati preostali del koreninskega kanala ter
izvesti postopke čiščenja in oblikovanja endodontskega prostora, kot tudi področja predrtja.
Predrtje, ki je povzročeno z endodontskimi instrumenti, je z operativnim mikroskopom vedno
dobro vidno (tudi v primerih predrtja v apikalni tretjini korenine) in se praviloma nahaja na
zunanji krivini koreninskega kanala. Zato je predrtje mogoče ortorgradno predvidljivo zatesniti,
material izbora je MTA.
V primerih, ko je bilo predrtje povzročeno s instrumenti za prepatracijo zatička, so načela
zdravljenja enaka, smiselnost zapiranja predrtja pa je odvisna od velikosti predrtja (v teh
primerih so predrtja večja in drugačne oblike) in ocene tveganja za nastanek navpične poke
korenine po cementiranju novega zatička, ki je vstavljen v novo preparacijo v smeri
koreninskega kanala.
V primerih, ko je zatiček ţe cementiran v preparacijo, ki je povzročila predrtje, je prognoza
zdravljenja največkrat brezupna.
Kirurško zdravljenje iatrogenega predrtja korenine je vedno upoštevanja vredna opcija po
neuspehu njene zatesnitve z endodontskim pristopom in pred ekstrakcijo zoba s sicer vsaj
srednjeročno ugodno prognozo.
Pomembno je, da je interval med nastankom perforacije in/ali neuspešnim endodontskim
zdravljenjem kratek. Sicer zaradi dalj časa trajajočega vnetja pride do propada parodontalnega
ligamenta med gingivalnim ţepkom in mestom perforacije. S tem je verjetnost obnove
prirastišča majhna in verjetnost vztrajanja vnetja zaradi kontinuirane kolonizacije vzdolţ ţepka
velika kljub morebitnemu uspešnemu zaprtju perforacije.
Tehnika kirurške zapore je načeloma enaka kot pri retrogradni polnitvi pri odstranitvi
koreninskega vrška. Material izbora je MTA. Uspešnost je v veliki meri odvisna tudi od
lokalizacije perforacije. Najenostavneje so dostopne perforacije na vestibularni površini
korenine, teţje na oralni. V primeru prisotnosti sosednjih korenin pa je lahko perforacija na
aproksimalni ploskvi korenine tudi nedostopna za kvalitetno retrogradno instrumentacijo in tesno
polnitev.
Laţje je rešiti tudi perforacije v apikalnem delu korenine, kjer lahko z odstranitvijo koreninskega
vrška poveţemo retrogradno preparacijo koreninskega kanala in perforacije in jo zatesnimo s
kontinuirano retrogradno polnitvijo. Perforacije v bliţini zobnega vratu je včasih mogoče
36
reševati tudi z istočasnim podaljšanjem klinične krone prizadetega zoba, ob pogoju, da to ne
odpre koreninskega razcepišča večkoreninskega zoba v celoti ali nima neugodnih estetskih
posledic. Ena od moţnosti kirurškega reševanja cervikalnih perforacij je tudi amputacija
prizadete korenine. Če gre za večkoreninski zob pa se je v tem primeru pogosto teţko izogniti
nastanku parodontalnega ţepka z oteţenim čiščenjem. Takšen zob je v primeru protetične oskrbe
s koreninskim zatičkom lahko tudi bolj ogroţen zaradi vertikalne poke preostale korenine. Pri
enokoreninskem zobu, ki je vključen v večjo fiksnoprotetično konstrukcijo, amputacija prihaja v
poštev kot začasna rešitev, saj je potrebno predvidevati precejšen estetski kompromis.
Kirurško je smiselno reševati tudi večja predrtja ali predrtja, v katerih je koreninski zatiček.
Tudi, če zatiček ne zapira tesno predrtja, lahko ob njem z ultrazvočnim instrumentom
sprepariramo ustrezno kaviteto in jo zatesnimo. Tudi pri kirurškem zapiranju predrtij je material
izbora MTA.
- Zlom koreninskega inštrumenta
Pojavnost zaloma endodontskega instrumenta pri strojnih tehnikah oblikovanja in čiščenja
koreninskih kanalov dosega do 2% primerov, pri ročnih tehnikah je nekoliko niţja (do 0,3%).
Nekatere raziskave nakazujejo niţjo pojavnost zlomov pri recipročnih strojnih tehnikah.
Najpogosteje je opisana pri zdravljenju kočnikov, tip najpogosteje zalomljene igle pa se med
različnimi sistemi za strojno širjenje razlikuje.
Odstranitev zalomljenih instrumentov je nepredvidljivo in zamudno. Zalomljen instrument
vedno odstranjujemo s pomočjo operativnega mikroskopa in ultrazvočne razbremenitve
instrumenta s posebej prirejenimi konicami za odstranjevanje zalomljenih instrumentov. V
primeru, da zalomljenega instrumenta ni mogoče odstraniti, je v nekaterih primerih mogoče
koreninski kanal instrumentirati mimo zalomljenega instrumenta. Če tudi to ni mogoče, je
prognoza zdravljenja odvisna od količine mikroorganizmov, ki so v koreninskem kanalu ostali
apikalno od zalomljenega intrumenta. V primeru neuspešnega zdravljenja korenine z
zalomljenim instrumentom je lahko nadaljevanje zdravljenja tudi kirurško.
Kirurški pristop k odstranjevanju zlomljenega endodontskega instrumenta je v osnovi enak
postopku odstranitve koreninskega vrška. V večini primerov je po resekciji vrška mogoče
instrument v kanalu identificirati in ga z ultrazvočno konico dovolj razrahljati, da ga je mogoče
odstraniti preko reseciranega vrška. V redkih primerih, ko odstranitev v celoti ni mogoča, se
lahko del instrumenta pod rezno ploskvijo odbrusi in se kanal retrogradno tesno zapre nad
ostankom instrumenta. Včasih del endodontskega instrumenta zdrsne preko vrška v kostnino in v
njej lahko ostane tudi po ekstrakciji zoba. Takšen ostanek, ki ne povzroča nobenih vnetnih
reakcij, je v večini primerov smotrno pustiti, saj je kirurško iskanje in odstranjevanje povezano z
obseţno in povsem nepotrebno kostno izgubo. Odstranjevanje je smiselno v primeru klinične ali
radiološko verjetne vnetne slike okolne kostnine.
- Bliţina/prizadetost sosednjih koreninskih vrškov
Periapikalna vnetna sprememba endodontsko obolelega zoba lahko povsem asimptomatsko
zraste do te mere, da doseţe in zajame vršek korenine sosednjega, endodonsko zdravega zoba. V
kolikor so moţnosti ponovnega koreninskega zdravljenja primarno prizadetega zoba izčrpane, je
odstranitev koreninskega vrška edina moţnost zdravljenja. V tem primeru je devitalizacija
sosednjega, zajetega zoba zelo verjetno neizogibna. V izogib kasnejšim zapletom (ponovitev
periapikalnega vnetja, gangrena, zabarvanje) je v tem primeru smotrno narediti vitalno
ekstirpacijo in koreninsko polnitev pred odstranitvijo koreninskega vrška in morebiti slednjo
opraviti tudi na zajetem vršku. Odločitev glede obravnave takšnega stanja je lahko tehtna šele ob
diagnostiki s CB-CT.
- Bliţina mentalnega foramna/mandibularnega kanala
Mentalni foramen lahko predstavlja diagnostični problem pri superpoziciji nad vršek spodnje
petice. Slednja in pa spodnji kočniki so lahko tudi povezani z nevrološkimi posledicami zaradi
37
širjenja kroničnega periapikalnega vnetja (najpogosteje ob akutnem poslabšanju) ali po
instrumentiranju koreninskega kanala preko vrška ali pri hiperpolnitvi le tega. Poškodba ţivca je
mehanska in/ali kemična. Hipestezija je lahko začasna in izzveni brez dodatnega ukrepanja. V
literaturi je mogoče najti različna priporočila glede zdravljenja. Nekateri avtorji priporočajo
zdravljenje s kortikosteroidom in/ali pregabalinom. Drugi priporočajo zgodnjo in/ali obseţno
dekompresijo ţivca s sagitalno osteotomijo spodnje čeljustnice. Kirurško zdravljenje je gotovo
smiselno, če simptomi ne izginejo v nekaj tednih. Ena od moţnosti je tudi odstranitev
koreninskega vrška skupaj s hiperpolnitvijo. Če je stanje zoba takšno, da ohranitev ni smiselna
(kratka korenina, parodontalna prizadetost oz. izguba prirastišča), je mogoče enak nevrološki
izid doseči z ekstrakcijo zoba.
- Polnilni material v čeljustni votlini ter ekspozicija/perforacija sinusne ali nosne sluznice
Pri hiperpolnitvi koreninskih kanalov zgornjih kočnikov lahko polnilni material preide pod
pokostnico ali sluznico vestibuluma (bukalni koreninski vrški) ali pod sluznico čeljustne votline
oziroma v sam lumen čeljustne votline. Priporočljivo je natančno opredeliti lokacijo
hiperpolnitve s CB CT. V primeru, da je večja količina polnilnega materiala v sami čeljustni
votlini je smotrno tega kirurško odstraniti, saj je tveganje za nastanek Aspergilus micetoma v
čeljustni votlini pri hiperpolnitvi z materiali, ki vsebujejo cinkoksid ali druge kovine in kovinske
spojine, precejšnje. Priporočljiva je uporaba čimmanj invazivne (endoskopske) tehnike.
Ekspozicijo sluznice čeljustne votline ali njeno perforacijo je mogoče pričakovati pri okoli 10%
odstranitev koreninskega vrška pri zgornjih ličnikih ali kočnikih. Pri slednjih je lahko
ekspozicija in odmik Schneiderjeve mebrane pogosto celo neizogibna za poseg na palatinalnem
vršku. Z uporabe pravilne tehnike in ustreznimi pooperativnimi navodili sama ekspozicija ali
perforacija nima neugodnega vpliva na izid zdravljenja.
Dostları ilə paylaş: |