Prikaz primera
Danes 62-letni gospod je imel septembra 2009 spodnjo čeljust, obojestransko, oskrbljeno z
implantati. Februarja 2010 je bila izvedena druga faza implantološke oskrbe, pri čemer je bilo
ugotovljeno, da je implantat 46 okluzalno povsem razgaljen, prisotna je bila manjša kostna
resorpcija lingvalno, brez povečane globine sondiranja (GS), sam implantat pa je bil primarno
stabilen. Julija 2010 je bil opravljen kontrolni pregled, kjer so bili implantati protetično
rehabilitirani, GS je bila normalna, dlesen v regiji 46 ni kazala vnetnih sprememb, bila je
nekoliko stanjšana, pordela in občutljiva, brez hiperplastičnih sprememb. Decembra 2010 je bila
ugotovljena povečana GS ob implantatu 46, lingvalno je bila dlesen nekoliko pordela in
zadebeljena, hkrati je bil na ortopantomogramu ugotovljen kostni defekt, ki je bil enak v
primerjavi s staro sliko, kar je kazalo, da gre za kronično vnetje. Izvedeno je bilo lokalno
spiranje z jodovo tinkturo in odločilo se je, da bo potrebna revizija ţepa na kirurški način in
osteointegracija. Maja 2011 so bile kirurško odstranjene granulacije ob implantatu 46 in narejena
je bila dekontaminacija površine implantata z laserjem ter predpisan antibiotik. Le-ta postopek je
bil junija ponovljen, kostni defekt pa je bil prekrit z BioOssem in membrano BioGuide (vodena
kostna regeneracija). Gospodu je bila svetovana dobra ustna higiena. Decembra 2011 na kontroli
gospod pove, da je začutil vnetje ob implantatu 46. Ugotovljeno je bilo, da je ţep ob implantatu
46 poglobljen, dlesen pordela in zadebeljena, sicer gnojnega izcedka ni bilo. Ortopantomogram
ni pokazal sprememb nivoja kostnine v primerjavi z lanskoletno sliko. Narejeno je bilo izpiranje
ţepa in predpisan je bil antibiotik. Leta 2012 sta bili opravljeni dve kontroli, ki sta pokazali
dobro ustno higieno, povečano GS ob implantatu 46 in odsotnost znakov vnetja. Kontrola
septembra 2013 je pokazala stabilno kostno stanje ob implantatu 46, odsotnost kliničnih znakov
vnetja, sulkusne krvavitve in poglobljenih ţepov.
Andrej Sabo, dr. dent. med.,
andrejsabo@gmail.com
95
ODONTOGENI ORBITALNI CELULITIS – PRIKAZ PRIMERA
Lampros Skamagkoulis, Andrej Kansky
Uvod
Odontogeni orbitalni celulitis je redek pojav, ki je bil prvič omenjen ţe v obdobju Hipokrata.
Vnetje se iz področja zgornjih kočnikov in ličnikov lahko širi v obnosne votline, v
infratemporalno, temporalno regijo in v parafarigealni prostor. Širjenje vnetja predstavlja
urgentno stanje, ker ogroţa bolnikovo ţivljenje. Zaradi širjenja ob optičnemu ţivcu lahko pride
do trajne izgube vida, tromboza kavernoznega sinusa pa lahko vodi v smrt.
Orbitalni celulitis je najpogosteje posledica širjenja vnetja iz obnosnih votlin, zlasti iz
etmoidalnih celic. Moţno je tudi širjenje vnetja iz sosednjih anatomskih področij (koţa lica,
solzna vreča). Po Chandlerovi klasifikaciji je orbitalni celulitis razdeljen v pet skupin. V prvo
skupino spada preseptalni celulitis, ki je vnetna oteklina vek. V drugi skupini je orbitalni celulitis
z znaki proptoze, hemoze, okrnjene bulbomotorike in moţno motnjo vida. V tretjo skupino spada
subperiostalni absces z znaki proptoze in motnjo vida. V četrti skupini je orbitalni absces z znaki
kompletne oftalmoplegije, motnjo vida in izrazito proptozo. V peti skupini je prisotna tromboza
kavernozega sinusa. Z izjemo prve skupine vse ostale predstavljajo indikacijo za kirurško
zdravljenje - incizija in drenaţa ekstraoralno skozi veko ali endoskopsko skozi etmoid.
Prikaz primera
54-letni moški je bil napoten k nam zaradi otekline temporalno in periorbitalno levo ter trizmusa.
Bulbomotorika in vid nista bila prizadeta. Na ortopantomogramu je bilo videti močno kariozno
zobovje z napredovalo parodontalno boleznijo. Vnetni parametri so bili visoko povišani. Ob
sprejemu je bila uvedena parenteralna antibiotična terapija z Amoksiklavom. V splošni anesteziji
je bila narejena ekstraoralna incizija otekline temporalno in intraoralno. Inciziji smo povezali z
drenaţo. Odvzeli smo brise in ekstrahirali prizadete zobe. Kljub takojšnjem ukrepanju se je
klinično stanje bolnika poslabšalo. Vrednost C – reaktivnega proteina je porasla preko 200 mg/l.
Na CT obnosnih votlin je bil ugotovljen izrazit periorbitalni edem levo z orbitalnim celulitisom
in protruzijo zrkla. Levi vidni ţivec je bil stanjšan, vendar vid ni bil prizadet. Ponovno smo
naredili incizijo, tokrat levo orbitalno ter prilagodili antibiotično terapijo glede na antibiogram.
Uvedena sta bila Cefotaksim 2 gr/6ur in Efloran 500mg/8ur. Bolniku se je stanje izboljšalo in po
enem tednu je bil odpuščen v domačo oskrbo.
Zaključek
Orbitalni celulitis predstavlja urgentno stanje. Lahko povzroči slepoto ter ţivljenjsko ogroţajoča
stanja kot so moţganski absces, meningitis, trombozo kavernozega sinusa. Čeprav predstavlja
redek zaplet odontogenih vnetij, je nujna pravočasna prepoznava in ustrezno zdravljenje.
Lampros Skamagkoulis
dr.dent.med., specializant maksilofacialne kirurgije
96
PONAVLJAJOČE POSTEKSTRAKCIJSKE KRVAVITVE PRI PACIENTU Z
ANTIKOAGULANTNIM ZDRAVLJENJEM
Tomaţ Špindler, Andreja Eberlinc
Uvod
Ekstrakcije zob so pogosto indicirane tudi pri pacientih na antikoagulantnem (AK) zdravljenju, kjer je
moţnost krvavitev večja. Odločanje o morebitni prekinitvi antikoagulantnega zdravljenja je odvisno od
velikosti posega in rizičnosti pacienta. Majhne posege, kamor spada enostavna ekstrakcija treh ali manj
enokoreninskih zob hkrati ali enega večkoreninskega zoba, opravimo brez prekinitve antikoagulantnega
zdravljenja. Pri velikih oralno-kirurških posegih (zapletena ekstrakcija enega večkoreninskega, več
enokoreninskih zob, izkles zoba, apikotomija….) oralno antikoagulantno zdravljenje začasno ukinemo, če
to osnovna bolezen pacienta omogoča. Priporočila za pripravo bolnika z AK terapijo so, da se 5 dni pred
predvidenim posegom bolnik zglasi v pristojni AK ambulanti z opisom in datumom posega. AK
zdravljenje v primeru majhnega posega le prilagodimo tako, da je INR v času posega na spodnji meji
ciljnega območja (med 2,0-2,5). V primeru velikega posega zdravljenje s kumarini prekinemo 4 dni pred
posegom. Dan pred posegom določimo vrednost INR in poseg opravimo pri INR ≤ 1,5. Po posegu rano
ustrezno oskrbimo. Skrbno odstranimo vneto in granulacijsko tkivo ter izvršimo dobro hemostazo: če je
moţno v rano vstavimo kolagensko gobico (Gelaspon), rano zašijemo, nanjo poloţimo hemostatsko
sredstvo za lokalno uporabo ali zloţence prepojene s traneksamično kislino (Cyklokapron). Pri bolnikih iz
skupine z nizkim in zmernim tveganjem za trombembolijo (atrijska fibrilacija, ≥3 mesece po GVT)
kumarine ponovno uvedemo ţe na dan posega. V času, ko je INR pod ciljnim območjem, ne potrebujejo
nadomestnega zdravljenja s terapevtskimi odmerki nizkomolekularnega heparina (NMH). Bolniki iz
skupine z zelo visokim tveganjem za tromboembolijo (umetna srčna zaklopka, antifosfolipidni sindrom, ≤
3 mesece po GVT, atrijska fibrilacija z prolapsom zaklopke) potrebujejo premostitveno zdravljenje z
NMH. Tega ureja AK ambulanta, kumarine ponovno uvedemo na dan posega, NMH pa ukinemo, ko INR
doseţe spodnjo mejo ciljnega območja.
Prikaz primera
64-letni pacient je bil k nam napoten zaradi krvavitve po ekstrakciji zob 11 in 12. Ekstrakcije je opravil
izbrani zobozdravnik po predhodni pripravi v AK ambulantni, kjer so Marevan nadomestili s
Fraxiparinom 1g/12h. Pacient ima od leta 1999 vstavljeno umetno mehanično srčno zaklopko, zaradi
česar je na doţivljenski AK zaščiti z Marevanom. Zdravi se tudi zaradi kronične ledvične odpovedi,
arterijske hipertenzije in hiperlipidemije. Ob sprejemu smo ekstrakcijske rane kirurško oskrbeli in na njih
poloţili tampon s traneksamično kislino (Cyklokapron). Krvni izvidi so pokazali, da je pri gospodu prišlo
do poslabšanja ledvične funkcije in anemije, imel je povišane vrednosti faktorja anti-Xa in vrednosti
APTČ (aktivirani parcialni tromboplastinski čas), kar govori v prid prekomernega kopičenja NMH v
organizmu. Pacienta smo opazovali, korigirali anemijo in ledvično funkcijo. Teden dni po sprejemu smo
pacienta odpustili v domačo oskrbo, kjer je nekaj dni po odpustu iz ran ponovno zakrvavel. Rane smo
ponovno kirurško oskrbeli ter kontrolirali krvne izvide. Ti so ponovno pokazali poslabšanje ledvične
funkcije, anemijo in zvišane vrednosti faktorja anti-Xa in APTČ. Pacientu smo začasno ukinili ACE
inhibitor, nadomestno terapijo s Fraxiparinom in na rano nekajkrat aplicirali Cyklokapron. Pet dni po
sprejemu so rane epitelizirale zato smo ga postopoma prevedli na terapijo z Marevanom. Dvanajst dni po
sprejemu so bile ekstrakcijske rane povsem epitelizirane in do ponovnih krvavitev ni prišlo.
Zaključek
Pri pacientu je bil uveden visok odmerek Fraxiparina zaradi česar je bila motena formacija krvnega
strdka. Zaradi anemije, spremljajoče hipotenzije in ob so-uporabi ACE inhibitorjev je prišlo do
poslabšanja ledvične funkcije. To je privedlo do prekomernega kopičenja NMH in ponavljajočih
krvavitev. Po ukinitvi NMH, se je višek le-tega izločil in celjenje rane ni bilo več moteno. Bolniki, ki
prejemajo AK zdravljenje so večinoma polimorbidni zato potrebujejo dobro predoperativno pripravo. Ta
vključuje lečečega zobozdravnika, internista in specialista, ki vodi antikoagulantno zdravljenje. AK
zdravljenje poveča moţnost krvavitve med in po posegu, nekontrolirana ukinitev AK zdravljenja pa
izpostavi pacienta nevarnosti za tromboembolični dogodek.
Tomaţ Špindler
, dr.med., dr.dent.med., specializant maksilofacialne kirurgije,
Oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo, SB Celje, Oblakova ulica 5, Celje.
97
PARESTEZIJA SPODNJEGA ALVEOLARNEGA ŢIVCA KOT ZAPLET
ENDODONTSKEGA ZDRAVLJENJA DRUGEGA SPODNJEGA KOČNIKA
Marko Vavpotič
Uvod
Iatrogena poškodba spodnjega alveolarnega ţivca (SAŢ) predstavlja neprijeten zaplet tako za
pacienta kot tudi za zobozdravnika. Poškodba SAŢ je najpogosteje povezana z odstranjevanjem
tretjih spodnjih kočnikov, implantologijo, aplikacijo anestetika, endodontskim zdravljenjem in
dentoalveolarno kirurgijo. Daljši kot je čas delovanja mehanskega ali kemičnega draţljaja,
obseţnejšo degeneracijo ţivčnih vlaken in s tem verjetnost za trajno poškodbo SAŢ lahko
pričakujemo. Glede na stopnjo poškodbe, prognozo in čas zdravljenja Seddon opisuje tri stopnje
poškodbe ţivca: nevropraksijo, pri kateri je restitutio ad integrum mogoče pričakovati v nekaj
dneh, aksonotmezo in nevrotmezo, pri kateri je v najboljšem primeru, če je kirurška intervencija
pravočasna, mogoča le delna ozdravitev. Glavni mehanizem poškodbe perifernih ţivcev je
kompresija, zaradi česar se zmanjša oskrba s kisikom. Tilota-Yasukava in sodelavci so ugotovili,
da ima spongiozna kost v področju molarjev številne vakuole brez kompakte. Nekoliko gostejša
spongiozna kost okrog mandibularnega kanala ima veliko perforacij in ne zagotavlja učinkovite
zaščite ţivca. Klinično se poškodba SAŢ lahko izrazi kot anestezija, parestezija ali dizestezija;
diagnozo postavimo na podlagi klinične slike, rentgenskih posnetkov in/ali CT s stoţčastim
snopom. Mnenja o načinu zdravljenja SAŢ so si nasprotujoča, od metode počakaj-in-opazuj
»wait-and-see« do zgodnje, če ne takojšnje kirurške intervencije. Najučinkovitejše zdravljenje je
takojšnja odstranitev vzroka. Zdravila izbora glede na etiologijo in klinično sliko so antibiotiki,
nesteroidni antiinflamatorni analgetiki, kortikosteroidi, proteolitični encimi in vitamin C.
Kirurško zdravljenje je indicirano v primerih prekinitve SAŢ, pritiska tujka na SAŢ, neoplazme,
perzistentne anestezije ali parestezije. S kirurškim posegom se zagotovi obnovitev nevralne
mikrocirkulacije, ki omogoči zaceljenje tkiv ţivca. Vitamini B1, B6 in B12 pospešujejo
regeneracijo ţivcev, vendar je bila njihova učinkovitost doslej dokazana le na ţivalskih modelih.
Pri endodontskem zdravljenju je večina primerov poškodbe SAŢ povezana z drugim in tretjim
spodnjima molarjem, opisani so štirje mehanizmi nastanka:
1. instrumentacija koreninskega kanala preko apikalne odprtine v spodnji alveolarni kanal (SAK)
in poškodba SAŢ s kanalskim instrumentom; 2. zvišanje tlaka v SAK zaradi vstavitve
gutaperchinih poenov, aplikacije polnilne paste ali krvavitve v SAK med instrumentacijo
koreninskih kanalov; 3. nevrotoksično delovanje irigantov, medikamentov ali polnilne paste;
4. termična poškodba zaradi aplikacije termoplastičnih polnilnih materialov.
Študij o dolgoročni prognozi po poškodbi SAŢ je malo. V večini primerov pacienti z leti
navajajo izboljšanje znakov in simptomov, največ teţav imajo pri prehranjevanju in govoru.
Prikaz primera
V deţurni ambulanti se je oglasil 29-letni moški zaradi bolečega levega drugega spodnjega
kočnika. Delovna diagnoza je bila pulpitis. Po aplikaciji prevodne anestezije je bil zob trepaniran
(trije kanali). Krvavitve iz nobenega od treh koreninskih kanalov ni bilo moč ustaviti, zato smo
zaporo zoba preloţili za tri dni. Na dan aplikacije zdravila je bil zob še boleč na poklep,
krvavitve ni bilo. Nekaj minut po aplikaciji zdravila (Calxyl) je pacient začutil mravljinčenje v
spodnji ustnici levo, vendar je kljub temu odšel domov. V ordinacijo se je vrnil čez štiri dni in
opisal naslednje teţave: mravljinčenje ustnice levo in povsem izgubljeno senzibiliteto na koţi
brade pod ustnico levo v širini treh centimetrov. Med menjavo zdravila je v mezialnem
koreninskem kanalu zaradi zavitosti prišlo do zaloma kanalskega instrumenta apikalno. Po enem
letu je bil zob uspešno endodontsko pozdravljen, skupaj z zalomljenim kanalskim instrumentom,
vse teţave pa so izzvenele.
dr. Marko Vavpotič dr.dent.med.,
Zdravstveni dom Ljubljana, Derčeva 5, 1000 Ljubljana, marko.vavpotic@mf.uni-lj.si.
98
NOVA METODA DOLOČANJA VELIKOSTI OBRAZA V TRIDIMENZIONALNI
FOTOGRAMETRIJI
Miha Verdenik, Nataša Ihan Hren
Uvod
Tridimenzionalno (3D) slikanje obraza je vse pogosteje uporabljana metoda v klinični praksi.
Opisane so številne moţnosti uporabe, od diagnostike do načrtovanja in spremljanja rezultatov
zdravljenja. Kljub vse širši uporabi metode pa je malo znanega o metodah registracije, ki so
bistvenega pomena za objektivnost metode. Pri registraciji dveh 3D posnetkov se pojavita dva
problema. Kot prvo je potrebno razlikovati med pojmoma velikost in oblika. Za primerjavo le
razlike v obliki dveh obrazov morata biti oba poravnana na isto velikost. Različni parametri so
bili definirani v ţelji po enotni definiciji, vendar ima vsaka metoda svoje pomanjkljivosti.
Najpogosteje se uporablja ―centroid size‖, ki pa uporablja omejeno število obraznih točk in tako
zanemari ogromno količino podatkov, ki jih s 3D posnetkom dobimo. Drugi problem je
orientacija dveh posnetkov v prostoru. Za optimalno registracijo potrebujemo neko skupno točko
(kot je pri primerjavi stranskih telerentgenskih posnetkov sprednja lobanjska baza) in pravilno
usmerjenost obraza v vseh treh prostorskih smereh. Do sedaj uporabljenih metod registracije je
več, kar nakazuje, da nobena izmed njih ni popolna; splošna »procrustes« analiza, metoda
najbliţjih točk (najboljšega ujemanja), registracija na »mid-endocanthion«.
Namen
Z namenom bolj objektivne registracije je bil izdelan poseben pripomoček, ki smo ga
poimenovali naglavni obroč, sestavljen iz delov, ki označujejo točke na glavi in markerji, ki
ohranjajo svojo pozicijo nespremenjeno ne glede na poloţaj glave. Pet markerjev označuje pet
karakterističnih antropometričnih točk na glavi; oba zunanja sluhovoda, najvišja točka v
naravnem poloţaju glave, baza nosu in konica brade. Markerji ne predstavljajo le točk na
površini glave, temveč z vektorji tudi kaţejo proti namišljenemu središču glave. Na ta način
naglavni obroč ne predstavlja samo pripomočka za merjenje velikosti glave, temveč tudi določa
namišljeno središče glave, s pomočjo katerega je moţna registracija različnih obrazov.
Z njegovo uporabo pridobimo dodatne podatke za določanje velikosti in pozicije glave in obraza.
Po 3D slikanju obraza z nameščenim naglavnim obročem, 3D posnetek obdelamo in na njem
digitalno izvedemo meritve. Razdalja med ušesi predstavlja obrazno širino, razdalja med najvišjo
točko in brado predstavlja obrazno dolţino in razdalja med navideznim središčem in bazo nosu
predstavlja obrazno globino. S pomočjo markerjev je moţno izmeriti volumen spodnjega in
zgornjega dela glave ter volumen elipsoida, ki ga opišejo točke na glavi. Dodatno je moţno kot
parameter določanja velikosti obraza uporabiti tudi indeks glave (kot analog obraznemu indeksu)
izračunan kot razmerje med obrazno dolţino in širino.
Zaključek
Dejstvo, da registracija obraza ni definirana na en, enoten način, nas je napeljalo k iskanju
najboljše metode. Prepričanje, da je volumen glave najboljši parameter za določanje njene
velikosti, nas je pripeljala do izdelave naglavnega obroča. Z njegovo pomočjo pridobimo
vrednosti dodatnih antropometričnih točk, s pomočjo katerih ne samo določimo velikost obraza
temveč tudi njegovo orientacijo v prostoru.
Miha Verdenik dr. dent. med., mladi raziskovalec,
Klinični oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo, UKC Ljubljana.
miha.verdenik@gmail.com
99
S
S
p
p
o
o
n
n
z
z
o
o
r
r
s
s
k
k
e
e
s
s
t
t
r
r
a
a
n
n
i
i
100
101
102
Dostları ilə paylaş: |