Zapleti: prepoznava, preprečevanje in zdravljenje


faza,  ki  se  jo  izvede  neposredno  pred  načrtovano  ekstrakcijo  zoba  poveča  ali  zmanjša



Yüklə 46,16 Kb.
Pdf görüntüsü
səhifə9/16
tarix13.03.2017
ölçüsü46,16 Kb.
#11201
1   ...   5   6   7   8   9   10   11   12   ...   16

faza,  ki  se  jo  izvede  neposredno  pred  načrtovano  ekstrakcijo  zoba  poveča  ali  zmanjša 
moţnost pojava infekcijskega endokarditisa. 
Ali stanje obzobnih tkiv vpliva na pogostost izgube vsadkov in periimplantitisa? 
Periimplantni  mukozitis  in  periimplantitis  sta  kroničnemu  gingivitisu  in  parodontitisu  analogni 
stanji.  Ni  še  dokončno  razjasnjeno,  ali  sta  obe  vnetni  stanji,  ki  se  pojavita  ob  zobnih  vsadkih, 
direktni  posledici  kopičenja  bakterijskih  zobnih  oblog,  okluzijskih  preobremenitev  ali  tujkove 
reakcije.  Ne  glede  na  to  vse  kaţe,  da  je  pogostost  vnetnih  zapletov  ob  zobnih  vsadkih,  ki  ju 
imamo lahko za zaplet implantatno-protetične rehabilitacije, pri osebah s parodontalno boleznijo 
večja  kot  pri  osebah  z  zdravimi  obzobnimi  tkivi.  Na  to  kaţejo  tako  raziskave  o  primerjavi 
preţivetja  vsadkov  kot  tudi  raziskave  o  primerjavi  pogostosti  zapletov  ob  zobnih  vsadkih  pri 
osebah z in brez parodontalne bolezni.  
Preţivetje  vsadkov  pri  osebah  z  in  brez  parodontalne  bolezni  so  primerjali  v  dolgoročni 
prospektivni kohortni raziskavi Karoussisa in sod. (16). Več kot 10 let so opazovali 53 oseb z 
112 vsadki.  Devet  oseb je imelo  pred vstavitvijo vsadkov parodontalno bolezen in  so  se zaradi 
nje  zdravili,  pri  njih  so  vstavili  21  vsadkov,  pri  drugih  44  osebah,  ki  pred  vstavitvijo  vsadkov 
niso  imele  parodontalne  bolezni,  so  vstavili  91  vsadkov.  Ugotovili  so,  da  je  bilo  preţivetje 
vsadkov, ki so bili nosilci fiksnoprotetičnih nadomestkov pri osebah z zdravimi obzobnimi tkivi 
96-odstotno,  pri  osebah,  ki  so  se  zdravile  in  izgubile  zobe  zaradi  parodontalne  bolezni,  pa  90-
odstotno. Osebe, ki so se zdravile zaradi parodontalne bolezni, so do 7. leta ohranile vse vsadke, 
kar se ujema z ugotovitvami kratkoročnih analiz preţivetja zobnih vsadkov, v katerih pri osebah, 
ki so se pred vstavitvijo vsadkov zdravile zaradi parodontalne bolezni, niso ugotovili manjšega 
preţivetja  zobnih  vsadkov  kot  pri  osebah,  ki  pred  vstavitvijo  zobnih  vsadkov  niso  imele 
parodontalne bolezni (17).  
Levin  in  sod. (18) so v historični kohortni  retrospektivni  raziskavi ugotavljali,  ali je preţivetje 
zobnih vsadkov odvisno od stopnje parodontalne bolezni. Analizirali so podatke vseh 736 oseb z 

50 
2336 vsadki, ki so jih vstavili pred več kot desetimi leti, in ugotovili, da se desetletno preţivetje 
vsadkov  pri  osebah  z  začetno  in  zmerno  stopnjo  parodontalne  bolezni  (95  %)  skorajda  ni 
razlikovalo  od  preţivetja  pri  osebah  z  zdravimi  obzobnimi  tkivi  (96  %).  Pri  osebah  z 
napredovalo stopnjo parodontalne bolezni, ki so, podobno kot v študiji Karousissa in sod. (16), 
večino  zobnih  vsadkov  izgubili  po  7.  letu,  pa  je  bilo  preţivetje  vsadkov  po  desetih  letih  88-
odstotno.  Podobne ugotovitve o deleţu in dinamiki preţivetja vsadkov pri  osebah z  različnimi 
stopnjami  kroničnega  parodontitisa  so  v  dolgoročni  prospektivni  kohortni  raziskavi,  ki  je 
vključevala 112 ljudi z 155 vsadki, ugotovili tudi Roccuzzo in sod. (19). Karoussis in sod. (16) 
so poleg preţivetja primerjali tudi uspešnost zobnih vsadkov med osebami z zdravimi obzobnimi 
tkivi in osebami, ki so se pred vstavitvijo vsadkov zdravile zaradi parodontitisa. Ob upoštevanju 
uveljavljenih meril uspešnost so ugotovili, da je po desetih letih 94 % vsadkov, vstavljenih pri 
osebah z zdravimi obzobnimi tkivi, ustrezalo tem merilom, deleţ uspešnih vsadkov pri osebah, 
ki so se pred vstavitvijo zdravile zaradi kroničnega parodontitisa, pa je bil 71 %. Uspešnost se je 
v  obeh  skupinah  zmanjševala  postopoma,  zapleti,  ki  so  zmanjševali  uspešnost,  so  se  začeli 
pojavljati  ţe  v  prvem  letu  po  vstavitvi  vsadkov.  Podatek  se  ujema  z  visokim  deleţem 
periimplantitisa  pri  osebah  s  parodontitisom,  ugotovljenim  v  podobnih  dolgoročnih  raziskavah 
(20).  
Pri  osebah  z  zobnimi  vsadki  in  lastnimi  zobmi  se  postavlja  vprašanje,  ali  lahko  stanje  zob  in 
obzobnih  tkiv  vpliva  na  stanje  tkiv  ob  zobnih  vsadkih.  Na  to  vprašanje  so  raziskovalci  najprej 
poskušali  odgovoriti  v  desetletni  prospektivni  kohortni  raziskavi,  v  kateri  so  primerjali  stanje 
tkiv ob 89 zobnih vsadkih s stanjem obzobnih tkiv istovrstnih zob na nasprotni strani iste čeljusti 
(21). Ugotovili so, da so globina sondiranja, izguba kliničnega prirastišča in kostna resorpcija ob 
zobnih  vsadkih  statistično  značilno  povezani  z  globino  sondiranja  in  izgubo  kliničnega 
prirastišča ob zobu na nasprotni strani čeljusti. Druge pomembne ugotovitve te raziskave so še, 
da je pri osebah s parodontitisom razgradnja tkiv ob zobnih vsadkih hitrejša v zgornji čeljusti kot 
v  spodnji,  kostna  resorpcija  pa  večja  pri  kadilcih  kot  pri  nekadilcih  in  večja  pri  osebah  s 
kroničnimi sistemskimi boleznimi kot pri zdravih osebah. Matarasso in sod. (22) so v desetletni 
retrospektivni  raziskavi,  ki  je  temeljila  na  analizi  rentgenskih  posnetkov,  primerjali  kostno 
resorpcijo ob enodelnih in dvodelnih zobnih vsadkih pri osebah (20 oseb v skupini), ki so imele 
zdrava  obzobna  tkiva,  in  osebah,  ki  so  se  zdravile  zaradi  parodontalne  bolezni.  Resorpcijo 
čeljustne  kosti,  ki  je  v  vertikalni  smeri  presegala  3  mm,  so  pogosteje  našli  pri  osebah  z 
zdravljenim  parodontitisom  (v  65  %  primerov  pri  dvodelnih  vsadkih,  v  45  %  primerov  pri 
enodelnih vsadkih) kot pri osebah, ki pred vstavitvijo vsadkov niso imele parodontitisa (v 15 % 
primerov pri dvodelnih vsadkih, v 10 % primerov pri enodelnih vsadkih).  
Med  dejavnike,  ki  bi  pri  osebah  z  zdravljenim  parodontitisom  lahko  vplivali  na  uspešnost 
vsadkov, se prišteva doslednost vzdrţevanja. Roccuzzo in sod. (19) so v desetletni prospektivni 
kohortni  raziskavi  spremljali  stanje  zobnih  vsadkov  pri  28  osebah,  ki  pred  vstavitvijo  vsadkov 
niso imele parodontitisa, 37 osebah, ki so se zdravile zaradi parodontitisa zmerne stopnje, in 36 
osebah,  ki  so  se  zdravile  zaradi  parodontitisa  napredovale  stopnje.  V  vseh  treh  skupinah  se 
pribliţno tretjina oseb ni udeleţevala kontrolnih pregledov v vzdrţevalni fazi. Ob parodontitisu 
zmerne ali napredovale stopnje je v desetih letih večkrat prišlo do izgube vsadka pri osebah, ki 
niso imele vzdrţevanja (v 45 % primerov pri osebah s parodontitisom zmerne stopnje, v 56 % 
primerov  pri  osebah  s  parodontitisom  napredovale  stopnje)  kot  pri  osebah,  ki  so  imele  redno 
vzdrţevanje (v 4 % primerov pri osebah z zmernim parodontitisom, v 11 % primerov pri osebah 
z napredovalim parodontitisom). Pri osebah s parodontitisom, ki niso imele vzdrţevanja, so tudi 
večkrat našli kostno resorpcijo, večjo od 3 mm, kot pri osebah, ki so imele redno vzdrţevanje. 
Raziskava je potrdila domnevo, da sta preţivetje in uspešnost vsadkov pri osebah, ki se zdravijo 
zaradi parodontitisa, odvisna od vzdrţevanja.  
Edina dolgoročna raziskava, v kateri so primerjal  preţivetje in  uspešnost zobnih  vsadkov med 
osebami z zdravimi  obzobnimi  tkivi  (18 oseb) in osebami, ki  so se zdravile zaradi  agresivnega 
parodontitisa (35 oseb), je prospektivna dolgoročna raziskava Swierkota in sod. (23), v kateri so 
v obeh skupinah ugotovili odlično dolgoročno preţivetje vsadkov (100  % in  95 %). Pogostost 

51 
vnetja  sluznice  ob  vsadkih  (periimplantnega  mukozitisa)  je  bila  pri  osebah,  ki  so  se  zdravile 
zaradi agresivnega parodontitisa, večja (56 %) kot pri osebah z zdravimi obzobnimi tkivi (40 %), 
prav tako so periimplantitis pri osebah, ki so se zdravile zaradi agresivnega parodontitisa, našli 
pogosteje (26 %) kot pri osebah z zdravimi obzobnimi tkivi (10 %). Vsem merilom uspešnosti je 
ustrezalo 50 % vsadkov pri osebah z zdravimi obzobnimi tkivi in le 36 % vsadkov pri osebah, ki 
so se zdravile zaradi agresivnega parodontitisa.  
Kakšni so vnetni zapleti, ki se pojavijo ob zdravljenju parodontalne bolezni? 
Med zdravljenjem parodontalne bolezni je najpogostejši zaplet nastanek parodontalnega abscesa. 
Ta lahko nastane po luščenju in glajenju zobnih korenin, po reţenjski operaciji, po antibiotični 
terapiji  in  v  obdobju  vzdrţevanja.  Nastanek  parodontalnega  abscesa  po  luščenju  in  glajenju 
korenin  in  reţenjski  operaciji  se  povezuje  z  zaostalimi  delčki  zobnega  kamna  na  koreninski 
površini ali pa delčki, ki med posegom zaidejo v tkivo v okolici obzobnega ţepa. Parodontalni 
absces  po  reţenjski  operaciji  lahko  nastane  tudi  zaradi  okuţbe  v  rano  vstavljenega  umetnega 
materiala  (regenerativni  material,  gingivalna  obveza).  Nastanek  parodontalnega  abscesa  po 
antibiotični terapiji je v večini primerov povezan z razrastom agresivnejših bakterij v obzobnem 
ţepu, katerih količina pred tem z mehanskimi postopki ni bila dovolj zmanjšana (Porphyromonas 
gingivalis,  Prevotella  intemedia,  Fusobacterium  nucleatum,  Tannerella  forsythia).  Tako  so  npr. 
ugotovili, da je bila pojavnost parodontalnih abscesov pri nezdravljenih bolnikih s parodontalno 
boleznijo,  ki  so  antibiotike  dobili  zaradi  drugih  vzrokov,  kar  42  %.  Parodontalni  abscesi  pa  so 
pogosti tudi v obdobju vzdrţevanja. Tako so denimo ocenili, da so se parodontalni abscesi v 7-
letnem vzdrţevalnem obdobju pojavili pri 25 – 50 % bolnikov s parodontalno boleznijo, tipično 
pogosteje na mestih, kjer niso imeli reţenjske operacije ali luščenja in glajenja in pogosteje ob 
kočnikih (24). 
Zaključek 

 
Pred  ekstrakcijami,  ki  niso  urgentne  narave,  je  z  namenom  preprečiti  poekstrakcijske 
vnetne zaplete, potrebno izboljšanje ustne higiene. 

 
Pred ekstrakcijami je pri sistemsko zdravih osebah smiselno izboljšati ustno higieno tudi 
zaradi  preprečevanja  bakteriemije.  Pri  bolnikih  s  povečanim  tveganjem  za  nastanek 
sistemskih  zapletov  obstaja  vprašanje,  ali  jim  z  oralnohigiensko  fazo  neposredno  pred 
ekstrakcijo zoba v resnici zmanjšamo moţnost sistemskih zapletov, ali morda to moţnost 
celo povečamo, kar bi bilo smiselno ugotoviti v prihodnjih raziskavah. 

 
Pri osebah s parodontalno boleznijo, ki jim nameravamo manjkajoče zobe nadomestiti z 
zobnimi  vsadki,  je  potrebno  natančno  parodontološko  zdravljenje  in  vzdrţevanje,  ki 
zmanjšata moţnost nastanka periimplantitisa. 

 
Tudi med samim parodontološkim zdravljenjem lahko pride do vnetnih zapletov.  
Literatura: 
1.
 
Kim jc, choi ss, wang sj, kim sg. Minor complications after mandibular third molar surgery: type, incidence, and 
possible prevention. Oral surg oral med oral pathol oral radiol endod 2006;102(2): e4-11. 
2.
 
Blondeau  f,  daniel  ng.  Extraction  of  impacted  mandibular  third  molars:  postoperative  complications  and  their 
risk factors. J can dent assoc 2007; 73(4): 325-30. 
3.
 
Noroozi  ar,  philbert  rf.  Modern  concepts  in  understanding  and  management  of  the  "dry  socket"  syndrome: 
comprehensive review of the literature. Oral surg oral med oral pathol oral radiol endod 2009; 107(1): 30-5. 
4.
 
Ishihama k, kimura t, yasui y, komaki m, ota y. Azithromycin as prophylaxis for the prevention of postoperative 
infection in impacted mandibular third-molar surgery. J infect chemother 2006; 12(1): 31-5. 
5.
 
Daly b, sharif mo, newton t, jones k, worthington hv. Local interventions for the management of alveolar osteitis 
(dry socket).cochrane database syst rev. 2012; 12: cd006968 
6.
 
Tjernberg  a.  Influence  of  oral  hygiene  measures  on  the  development  of  alveolitis  sicca  dolorosa  after  surgical 
removal of mandibular third molars. Int j oral surg 1979; 8(6): 430-4. 
7.
 
Peñarrocha  m, sanchis jm,  sáez u,  gay c, bagán jv. Oral hygiene and postoperative pain after  mandibular third 
molar surgery. Oral surg oral med oral pathol oral radiol endod 2001; 92(3): 260-4. 
8.
 
Larrazábal c, garcía b, peñarrocha m, peñarrocha m. Influence of oral hygiene and smoking on pain and swelling 
after surgical extraction of impacted mandibular third molars. J oral maxillofac surg 2010; 68(1): 43-6. 

52 
9.
 
Chuang sk, perrott dh, susarla sm, dodson tb. Risk factors for inflammatory complications following third molar 
surgery in adults. J oral maxillofac surg 2008; 66(11): 2213-8. 
10.
 
Bienstock da, dodson tb, perrott dh, chuang sk. Prognostic factors affecting the duration of disability after third 
molar removal. J oral maxillofac surg 2011; 69(5): 1272-7. 
11.
 
Lockhart  pb,  brennan  mt,  sasser  hc,  fox  pc,  paster  bj,  bahrani-mougeot  fk.  Bacteremia  associated  with 
toothbrushing and dental extraction. Circulation 2008; 117(24) :3118-25. 
12.
 
Heimdahl  a,  hall  g,  hedberg  m,  sandberg  h,  söder  po,  tunér  k,  nord  ce.  Detection  and  quantitation  by  lysis-
filtration of bacteremia after different oral surgical procedures. J clin microbiol 1990; 28(10): 2205-9. 
13.
 
Tomás i, pereira f, llucián r, poveda r, diz p, bagán jv. Prevalence of bacteraemia following third molar surgery. 
Oral dis 2008; 14(1): 89-94. 
14.
 
Rajasuo a, perkki  k, nyfors  s, jousimies-somer h,  meurman jh. Bacteremia  following surgical dental extraction 
with an emphasis on anaerobic strains. J dent res 2004; 83(2): 170-4. 
15.
 
Tomás i, diz p, tobías a, scully c, donos n. Periodontal health status and bacteraemia from daily  oral activities: 
systematic review/meta-analysis. J clin periodontol 2012; 39(3): 213-28. 
16.
 
Karoussis  ik,  salvi  ge,  heitz-mayfield  lj,  brägger  u,  hämmerle  ch,  lang  np.  Long-term  implant  prognosis  in 
patients with and without a history of chronic periodontitis: a 10-year prospective cohort study of the iti dental 
implant system. Clin oral implants res 2003; 14: 329--39. 
17.
 
Ong  ct,  ivanovski  s,  needleman  ig,  retzepi  m,  moles  dr,  tonetti  ms,  donos  n.  Systematic  review  of  implant 
outcomes in treated periodontitis subjects. J clin periodontol 2008; 35: 438--62. 
18.
 
Levin l, ofec r, grossmann y, anner r. Periodontal disease as a risk for dental implant failure over time: a long-
term historical cohort study. J clin periodontol 2011; 38: 732--7. 
19.
 
Roccuzzo  m,  de  angelis  n,  bonino  l,  aglietta  m.  Ten-year  results  of  a  three-arm  prospective  cohort  study  on 
implants  in  periodontally  compromised  patients.  Part  1:  implant  loss  and  radiographic  bone  loss.  Clin  oral 
implants res 2010; 21(5): 490--6.  
20.
 
Roos-jansaker am, renvert h, lindahl c, renvert s. Nine to fourteen-year follow-up of implant treatment. Part iii: 
factors associated with peri-implant lesions. J clin period 2006; 33: 296-301. 
21.
 
Karoussis ik, müller s, salvi ge, heitz-mayfield lj, brägger u, lang np. Association between periodontal and peri-
implant conditions: a 10-year prospective study. Clin oral implants res 2004; 15: 1--7. 
22.
 
Matarasso  s,  rasperini  g,  iorio  siciliano  v,  salvi  ge,lang  np,  aglietta  m.  A  10-year  retrospective  analysis  of 
radiographic  bone-level  changes  of  implants  supporting  single-unit  crowns  in  periodontally  compromised  vs. 
Periodontally healthy patients. Clin oral implants res 2010; 21: 898--903. 
23.
 
Swierkot  k, lottholz p,  flores-de-jacoby l,  mengel r. Mucositis, periimplantitis, implant success and survival of 
implants in subjects with treated generalized aggressive periodontitis: 3 to 16 year results of a prospective long-
term cohort study. J periodontol 2012; 83(10): 1213-25. 
24.
 
Herrera d, roldán s, sanz m. The periodontal abscess: a review. J clin periodontol 2000; 27(6): 377-86. 
 
Doc. dr. Rok Gašperšič, dr. dent. med., 
Katedra za ustne bolezni in parodontologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani. 
rok.gaspersic@mf.uni-lj.si 
 
 
 

53 
KOLIKO SO NAŠI (NE)USPEHI V IMPLANTOLOGIJI ODVISNI OD MATERIALOV 
IN TEHNOLOGIJ? 
David Dovšak 
Uvod 
Pri našem delu v implantologiji potrebujemo dobre materiale, primerno tehnologijo in pravilno 
ravnanje, kajti le tako lahko pričakujemo dobre rezultate. Pa vendarle stvari niso tako enostavne. 
Področje materialov in tehnologij v implantologiji je tako široko, da je nemogoče opisati vse, kar 
je  danes  na  voljo,  zato  bom  v  prispevku  sicer  prikazal  rezultate  nekaterih  študij  in  preglednih 
člankov, v  glavnem pa  bom  podal  svoje videnje pomena materialov  in  tehnologij, predvsem  v 
luči  izogibanja  napakam  in  posledičnih  zapletov  –  prispevek  je  torej  rezultat  mojih  lastnih 
izkušenj in pogledov.  
Ţe  beţen  sprehod  po  razstavnih  prostorih  na  kakšnem  večjem  implantološkem  kongresu  nam 
lahko pusti  vtis,  da tehnologiji  in  materialom v implantologiji  ni  konca.  Nima smisla opisovati 
vsak  postopek  v  procesu  implantološkega  zdravljenja  skozi  prizmo  različnih  tehnologij  in 
materialov. Na koncu je vedno rezultat tisti, ki šteje in predstavil bi rad svoje videnje pomena 
materialov in tehnologij pri posameznih korakih v implantologiji. Tudi sam sem ga kje polomil 
in danes nekatere postopke izvajam in o njih razmišljam drugače kot pred desetimi leti. 
Računalniško vodena implantologija 
Osebno  na  primer  nimam  izkušenj  z  računalniško  vodeno  vstavitvijo  implantatov  in  izdelavo 
protez, imam pa o temu seveda svoje mnenje. Še tako dobro izdelana kirurška šablona nam ne 
pomaga, če nimamo na voljo dovolj kosti za vstavitev implantatov. Pri večini pacientov je torej 
uporaba računalniško izdelane kirurške šablone najbolj uporabna ravno pri tistih pacientih, ki to 
najmanj  potrebujejo.  Kirurg,  ki  zna  dobro  interpretirati  CT  posnetke,  ne  bo  imel  teţav  s 
pozicioniranjem  implantatov,  tudi  če  bo  šablona  izdelana  brez  pomoči  računalniške  strojne 
opreme.  Res  pa  je,  da  pacienti,  ki  se  jih  operira  s  pomočjo  računalniško  izdelane  šablone, 
bistveno  hitreje  okrevajo  in  imajo  po  posegu  manj  teţav,  saj  običajno  ni  potrebno  dvigovati 
reţnja pred vstavitvijo implantatov [1]. Postopek izdelave računalniško izdelane šablone podvoji 
stroške  zdravljenja  in  danes  je  v  Sloveniji  teţko  najti  brezzobega  pacienta,  ki  si  takšno 
zdravljenje lahko privošči in ima hkrati tudi dovolj kosti v čeljustnicah, da dodatni dograditveni 
postopki  ob  vstavitvi  implantatov  niso  potrebni.  Osebno  vidim  veliko  prednost  računalniško 
vodene  implantologije  pri  pacientih,  ki  imajo  za  seboj  večje  rekonstrukcijske  posege,  bodisi 
zaradi poškodb ali tumorjev. Ti pacienti lahko imajo dovolj kosti, anatomske razmere pa so tako 
spremenjene,  da  je  izdelava  kirurških  šablon  in  kasneje  tudi  protetičnega  ogrodja  s  pomočjo 
računalniške strojne opreme v veliko pomoč. 
Implantološki sistemi 
Ali se implantologija začne z izbiro implantata? Glede na ogromno število različnih implantatov 
in  proizvajalcev  ta  odločitev  zanesljivo  ni  lahka  za  nekoga,  ki  se  v  implantološke  vode  šele 
podaja. Sam ţe več let uporabljam več implantatnih sistemov in pritrdim lahko študijam, ki do 
sedaj  niso  uspele  dati  prednost  posebnemu  dizajnu  implantatov  [2].  Pomembna  je  površina 
implantata, kar pa se oblike in dizajna tiče, se mi zdi bistveno, da tisti, ki implantat vstavlja, ve, 
kakšen  implantat  ima  v  rokah  in  kako  se  z  njim  ravna.  Na  primer:  Ankylos  implantat  je 
zanesljivo dober, enako tudi Straumann, ali pa ZimmerDental, sicer jih ne bi uporabljali tisoči 
kirurgov  po  svetu  in  imeli  z  njimi  odlične  rezultate.  Ni  pa  mogoče  tehnike  pri  vstavljanju 
implantatov Ankylos enostavno kar prenesti na implantate Straumann - in obratno seveda. 
Implantološke tehnike ohranjanja kostnine 
Sicer pa se zame implantologija začne še predno pride do izdrtja zoba. Pomembno je namreč, da 
se o morebitni oskrbi z implantati razmišlja prej in ne šele potem, ko je bil zob ţe izdrt, ko so se 
tkiva  zacelila  in  se  je  pacient  naveličal  vrzeli  ali  proteze.  Osebno  sem  pristaš  tako  takojšnje 
vstavitve  implantatov  po  ekstrakcijah  zob,  kot  tudi  tehnik  za  ohranjanje  kosti  alveolarnega 

54 
grebena po ekstrakcijah. Natančen načrt ekstrakcij in kasnejšega zdravljenja zahteva tudi dobro 
rentgensko  diagnostiko.  Kdaj  potrebujemo  CB  CT?  Običajno  takrat,  ko  ocenimo,  da  bo  pri 
pacientu  potrebno  dograjevati  kost  [3].  To  je  skoraj  vedno  nujno  ob  takojšnji  vstavitvi 
implantatov  po  ekstrakcijah  zob.  CB  CT  v  teh  primerih  sicer  ni  vedno  nujna  preiskava,  je  pa 
izredno  koristna.  Če  si  pacient  ţeli  manjkajoči  zob  nadomestiti  z  implantatom,  je  način 
ekstrakcije  zob  izrednega  pomena.  Večkoreninske  zobe  se  separira  in  nato  se  nadaljuje  z 
ekstrakcijami kot pri enokoreninskih zobeh in še to s posebnimi vzvodi in kleščami, da se le ne 
bi  poškodovala  robna  kost  alveolarnih  grebenov.  Včasih  si  pomagamo  s  Piezo  inštrumenti,  da 
laţje  omajemo  zob  in  včasih  po  odstranitvi  zob  ali  korenin  še  deepiteliziramo  rob  dlesni,  da 
epitelij  ne  vrašča  v  alveolo.  Nikoli  ne  dvigujemo  reţnja  pred  ekstrakcijo  in  če  so  stene  alveol 
nepoškodovane  in  CB  CT  pokaţe  dovolj  kosti  za  vstavitev  implantata,  potem  ni  potrebno 
dvigniti  reţnja.  Pri  tem  pa  moramo  vedeti,  da  je  remodelacija  kosti  alveolarnega  grebena  po 
ekstrakciji  neizbeţna  in  najbolj  bo  izraţena  na  bukalni  strani,  ki  jo  tako  moramo  dodatno 
dograditi [4]. Takojšnje implantacije ne izvajam po odstranitvi kočnikov, kajti menim, da pacient 
brez teţav počaka tri ali štiri mesece, ko lahko implantat vstavimo brez teţav in brez dodatnega 
dograjevanja  kosti,  ki  bi  bilo  sicer  ob  takojšnji  implantaciji  večinoma  nujno.  Po  odstranitvi 
ličnikov včasih pristopimo k takojšnji vstavitvi implantatov, običajno pa počakamo, da pride do 
zacelitve mehkih tkiv in v vmesnem  času  pacienti  nosijo snemno protezo. Po odstranitvi zob v 
interkaninem predelu zgornje čeljusti pa je smiselno razmišljati o takojšnji vstavitvi implantata 
po  odstranitvi  zob.  To  vedno  ni  mogoče  (premalo  kosti,  rast  skeleta  pri  pacientu  še  ni 
zaključena...) in v tem primerih menim, da je še kako smiselno izvesti poseg za ohranjanje kosti 
alveolarnega grebena (socket preservation). Izguba 30 – 40 % volumna kosti v estetskem predelu 
predstavlja  namreč  bistveno  večji  problem  kot  pa  podobna  izguba  v  predelu  kočnikov  [5]. 
Obstajajo različne tehnike za ohranjanje kosti alveolarnih grebenov po ekstrakcijah in tudi sam 
jih  danes  izvajam  drugače  kot  pred  nekaj  leti.  Nemalokrat  moramo  hkrati  [6],  prej  ali  pa 
odloţeno rekonstruirati tudi mehka tkiva na mestih, kjer nameravamo vstaviti implantat. Mehka 
tkiva in robna kost alveolarnih grebenov sta v intimnem kontaktu in vplivata eden na drugega.[7] 
Zanemarjanje  enega  ali  drugega  v  procesu  implantološkega  zdravljenja  bo  zanesljivo  vodilo  k 
neuspehu, lahko tudi v katastrofo.  
Yüklə 46,16 Kb.

Dostları ilə paylaş:
1   ...   5   6   7   8   9   10   11   12   ...   16




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azkurs.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

gir | qeydiyyatdan keç
    Ana səhifə


yükləyin