faza, ki se jo izvede neposredno pred načrtovano ekstrakcijo zoba poveča ali zmanjša
moţnost pojava infekcijskega endokarditisa.
Ali stanje obzobnih tkiv vpliva na pogostost izgube vsadkov in periimplantitisa?
Periimplantni mukozitis in periimplantitis sta kroničnemu gingivitisu in parodontitisu analogni
stanji. Ni še dokončno razjasnjeno, ali sta obe vnetni stanji, ki se pojavita ob zobnih vsadkih,
direktni posledici kopičenja bakterijskih zobnih oblog, okluzijskih preobremenitev ali tujkove
reakcije. Ne glede na to vse kaţe, da je pogostost vnetnih zapletov ob zobnih vsadkih, ki ju
imamo lahko za zaplet implantatno-protetične rehabilitacije, pri osebah s parodontalno boleznijo
večja kot pri osebah z zdravimi obzobnimi tkivi. Na to kaţejo tako raziskave o primerjavi
preţivetja vsadkov kot tudi raziskave o primerjavi pogostosti zapletov ob zobnih vsadkih pri
osebah z in brez parodontalne bolezni.
Preţivetje vsadkov pri osebah z in brez parodontalne bolezni so primerjali v dolgoročni
prospektivni kohortni raziskavi Karoussisa in sod. (16). Več kot 10 let so opazovali 53 oseb z
112 vsadki. Devet oseb je imelo pred vstavitvijo vsadkov parodontalno bolezen in so se zaradi
nje zdravili, pri njih so vstavili 21 vsadkov, pri drugih 44 osebah, ki pred vstavitvijo vsadkov
niso imele parodontalne bolezni, so vstavili 91 vsadkov. Ugotovili so, da je bilo preţivetje
vsadkov, ki so bili nosilci fiksnoprotetičnih nadomestkov pri osebah z zdravimi obzobnimi tkivi
96-odstotno, pri osebah, ki so se zdravile in izgubile zobe zaradi parodontalne bolezni, pa 90-
odstotno. Osebe, ki so se zdravile zaradi parodontalne bolezni, so do 7. leta ohranile vse vsadke,
kar se ujema z ugotovitvami kratkoročnih analiz preţivetja zobnih vsadkov, v katerih pri osebah,
ki so se pred vstavitvijo vsadkov zdravile zaradi parodontalne bolezni, niso ugotovili manjšega
preţivetja zobnih vsadkov kot pri osebah, ki pred vstavitvijo zobnih vsadkov niso imele
parodontalne bolezni (17).
Levin in sod. (18) so v historični kohortni retrospektivni raziskavi ugotavljali, ali je preţivetje
zobnih vsadkov odvisno od stopnje parodontalne bolezni. Analizirali so podatke vseh 736 oseb z
50
2336 vsadki, ki so jih vstavili pred več kot desetimi leti, in ugotovili, da se desetletno preţivetje
vsadkov pri osebah z začetno in zmerno stopnjo parodontalne bolezni (95 %) skorajda ni
razlikovalo od preţivetja pri osebah z zdravimi obzobnimi tkivi (96 %). Pri osebah z
napredovalo stopnjo parodontalne bolezni, ki so, podobno kot v študiji Karousissa in sod. (16),
večino zobnih vsadkov izgubili po 7. letu, pa je bilo preţivetje vsadkov po desetih letih 88-
odstotno. Podobne ugotovitve o deleţu in dinamiki preţivetja vsadkov pri osebah z različnimi
stopnjami kroničnega parodontitisa so v dolgoročni prospektivni kohortni raziskavi, ki je
vključevala 112 ljudi z 155 vsadki, ugotovili tudi Roccuzzo in sod. (19). Karoussis in sod. (16)
so poleg preţivetja primerjali tudi uspešnost zobnih vsadkov med osebami z zdravimi obzobnimi
tkivi in osebami, ki so se pred vstavitvijo vsadkov zdravile zaradi parodontitisa. Ob upoštevanju
uveljavljenih meril uspešnost so ugotovili, da je po desetih letih 94 % vsadkov, vstavljenih pri
osebah z zdravimi obzobnimi tkivi, ustrezalo tem merilom, deleţ uspešnih vsadkov pri osebah,
ki so se pred vstavitvijo zdravile zaradi kroničnega parodontitisa, pa je bil 71 %. Uspešnost se je
v obeh skupinah zmanjševala postopoma, zapleti, ki so zmanjševali uspešnost, so se začeli
pojavljati ţe v prvem letu po vstavitvi vsadkov. Podatek se ujema z visokim deleţem
periimplantitisa pri osebah s parodontitisom, ugotovljenim v podobnih dolgoročnih raziskavah
(20).
Pri osebah z zobnimi vsadki in lastnimi zobmi se postavlja vprašanje, ali lahko stanje zob in
obzobnih tkiv vpliva na stanje tkiv ob zobnih vsadkih. Na to vprašanje so raziskovalci najprej
poskušali odgovoriti v desetletni prospektivni kohortni raziskavi, v kateri so primerjali stanje
tkiv ob 89 zobnih vsadkih s stanjem obzobnih tkiv istovrstnih zob na nasprotni strani iste čeljusti
(21). Ugotovili so, da so globina sondiranja, izguba kliničnega prirastišča in kostna resorpcija ob
zobnih vsadkih statistično značilno povezani z globino sondiranja in izgubo kliničnega
prirastišča ob zobu na nasprotni strani čeljusti. Druge pomembne ugotovitve te raziskave so še,
da je pri osebah s parodontitisom razgradnja tkiv ob zobnih vsadkih hitrejša v zgornji čeljusti kot
v spodnji, kostna resorpcija pa večja pri kadilcih kot pri nekadilcih in večja pri osebah s
kroničnimi sistemskimi boleznimi kot pri zdravih osebah. Matarasso in sod. (22) so v desetletni
retrospektivni raziskavi, ki je temeljila na analizi rentgenskih posnetkov, primerjali kostno
resorpcijo ob enodelnih in dvodelnih zobnih vsadkih pri osebah (20 oseb v skupini), ki so imele
zdrava obzobna tkiva, in osebah, ki so se zdravile zaradi parodontalne bolezni. Resorpcijo
čeljustne kosti, ki je v vertikalni smeri presegala 3 mm, so pogosteje našli pri osebah z
zdravljenim parodontitisom (v 65 % primerov pri dvodelnih vsadkih, v 45 % primerov pri
enodelnih vsadkih) kot pri osebah, ki pred vstavitvijo vsadkov niso imele parodontitisa (v 15 %
primerov pri dvodelnih vsadkih, v 10 % primerov pri enodelnih vsadkih).
Med dejavnike, ki bi pri osebah z zdravljenim parodontitisom lahko vplivali na uspešnost
vsadkov, se prišteva doslednost vzdrţevanja. Roccuzzo in sod. (19) so v desetletni prospektivni
kohortni raziskavi spremljali stanje zobnih vsadkov pri 28 osebah, ki pred vstavitvijo vsadkov
niso imele parodontitisa, 37 osebah, ki so se zdravile zaradi parodontitisa zmerne stopnje, in 36
osebah, ki so se zdravile zaradi parodontitisa napredovale stopnje. V vseh treh skupinah se
pribliţno tretjina oseb ni udeleţevala kontrolnih pregledov v vzdrţevalni fazi. Ob parodontitisu
zmerne ali napredovale stopnje je v desetih letih večkrat prišlo do izgube vsadka pri osebah, ki
niso imele vzdrţevanja (v 45 % primerov pri osebah s parodontitisom zmerne stopnje, v 56 %
primerov pri osebah s parodontitisom napredovale stopnje) kot pri osebah, ki so imele redno
vzdrţevanje (v 4 % primerov pri osebah z zmernim parodontitisom, v 11 % primerov pri osebah
z napredovalim parodontitisom). Pri osebah s parodontitisom, ki niso imele vzdrţevanja, so tudi
večkrat našli kostno resorpcijo, večjo od 3 mm, kot pri osebah, ki so imele redno vzdrţevanje.
Raziskava je potrdila domnevo, da sta preţivetje in uspešnost vsadkov pri osebah, ki se zdravijo
zaradi parodontitisa, odvisna od vzdrţevanja.
Edina dolgoročna raziskava, v kateri so primerjal preţivetje in uspešnost zobnih vsadkov med
osebami z zdravimi obzobnimi tkivi (18 oseb) in osebami, ki so se zdravile zaradi agresivnega
parodontitisa (35 oseb), je prospektivna dolgoročna raziskava Swierkota in sod. (23), v kateri so
v obeh skupinah ugotovili odlično dolgoročno preţivetje vsadkov (100 % in 95 %). Pogostost
51
vnetja sluznice ob vsadkih (periimplantnega mukozitisa) je bila pri osebah, ki so se zdravile
zaradi agresivnega parodontitisa, večja (56 %) kot pri osebah z zdravimi obzobnimi tkivi (40 %),
prav tako so periimplantitis pri osebah, ki so se zdravile zaradi agresivnega parodontitisa, našli
pogosteje (26 %) kot pri osebah z zdravimi obzobnimi tkivi (10 %). Vsem merilom uspešnosti je
ustrezalo 50 % vsadkov pri osebah z zdravimi obzobnimi tkivi in le 36 % vsadkov pri osebah, ki
so se zdravile zaradi agresivnega parodontitisa.
Kakšni so vnetni zapleti, ki se pojavijo ob zdravljenju parodontalne bolezni?
Med zdravljenjem parodontalne bolezni je najpogostejši zaplet nastanek parodontalnega abscesa.
Ta lahko nastane po luščenju in glajenju zobnih korenin, po reţenjski operaciji, po antibiotični
terapiji in v obdobju vzdrţevanja. Nastanek parodontalnega abscesa po luščenju in glajenju
korenin in reţenjski operaciji se povezuje z zaostalimi delčki zobnega kamna na koreninski
površini ali pa delčki, ki med posegom zaidejo v tkivo v okolici obzobnega ţepa. Parodontalni
absces po reţenjski operaciji lahko nastane tudi zaradi okuţbe v rano vstavljenega umetnega
materiala (regenerativni material, gingivalna obveza). Nastanek parodontalnega abscesa po
antibiotični terapiji je v večini primerov povezan z razrastom agresivnejših bakterij v obzobnem
ţepu, katerih količina pred tem z mehanskimi postopki ni bila dovolj zmanjšana (Porphyromonas
gingivalis, Prevotella intemedia, Fusobacterium nucleatum, Tannerella forsythia). Tako so npr.
ugotovili, da je bila pojavnost parodontalnih abscesov pri nezdravljenih bolnikih s parodontalno
boleznijo, ki so antibiotike dobili zaradi drugih vzrokov, kar 42 %. Parodontalni abscesi pa so
pogosti tudi v obdobju vzdrţevanja. Tako so denimo ocenili, da so se parodontalni abscesi v 7-
letnem vzdrţevalnem obdobju pojavili pri 25 – 50 % bolnikov s parodontalno boleznijo, tipično
pogosteje na mestih, kjer niso imeli reţenjske operacije ali luščenja in glajenja in pogosteje ob
kočnikih (24).
Zaključek
Pred ekstrakcijami, ki niso urgentne narave, je z namenom preprečiti poekstrakcijske
vnetne zaplete, potrebno izboljšanje ustne higiene.
Pred ekstrakcijami je pri sistemsko zdravih osebah smiselno izboljšati ustno higieno tudi
zaradi preprečevanja bakteriemije. Pri bolnikih s povečanim tveganjem za nastanek
sistemskih zapletov obstaja vprašanje, ali jim z oralnohigiensko fazo neposredno pred
ekstrakcijo zoba v resnici zmanjšamo moţnost sistemskih zapletov, ali morda to moţnost
celo povečamo, kar bi bilo smiselno ugotoviti v prihodnjih raziskavah.
Pri osebah s parodontalno boleznijo, ki jim nameravamo manjkajoče zobe nadomestiti z
zobnimi vsadki, je potrebno natančno parodontološko zdravljenje in vzdrţevanje, ki
zmanjšata moţnost nastanka periimplantitisa.
Tudi med samim parodontološkim zdravljenjem lahko pride do vnetnih zapletov.
Literatura:
1.
Kim jc, choi ss, wang sj, kim sg. Minor complications after mandibular third molar surgery: type, incidence, and
possible prevention. Oral surg oral med oral pathol oral radiol endod 2006;102(2): e4-11.
2.
Blondeau f, daniel ng. Extraction of impacted mandibular third molars: postoperative complications and their
risk factors. J can dent assoc 2007; 73(4): 325-30.
3.
Noroozi ar, philbert rf. Modern concepts in understanding and management of the "dry socket" syndrome:
comprehensive review of the literature. Oral surg oral med oral pathol oral radiol endod 2009; 107(1): 30-5.
4.
Ishihama k, kimura t, yasui y, komaki m, ota y. Azithromycin as prophylaxis for the prevention of postoperative
infection in impacted mandibular third-molar surgery. J infect chemother 2006; 12(1): 31-5.
5.
Daly b, sharif mo, newton t, jones k, worthington hv. Local interventions for the management of alveolar osteitis
(dry socket).cochrane database syst rev. 2012; 12: cd006968
6.
Tjernberg a. Influence of oral hygiene measures on the development of alveolitis sicca dolorosa after surgical
removal of mandibular third molars. Int j oral surg 1979; 8(6): 430-4.
7.
Peñarrocha m, sanchis jm, sáez u, gay c, bagán jv. Oral hygiene and postoperative pain after mandibular third
molar surgery. Oral surg oral med oral pathol oral radiol endod 2001; 92(3): 260-4.
8.
Larrazábal c, garcía b, peñarrocha m, peñarrocha m. Influence of oral hygiene and smoking on pain and swelling
after surgical extraction of impacted mandibular third molars. J oral maxillofac surg 2010; 68(1): 43-6.
52
9.
Chuang sk, perrott dh, susarla sm, dodson tb. Risk factors for inflammatory complications following third molar
surgery in adults. J oral maxillofac surg 2008; 66(11): 2213-8.
10.
Bienstock da, dodson tb, perrott dh, chuang sk. Prognostic factors affecting the duration of disability after third
molar removal. J oral maxillofac surg 2011; 69(5): 1272-7.
11.
Lockhart pb, brennan mt, sasser hc, fox pc, paster bj, bahrani-mougeot fk. Bacteremia associated with
toothbrushing and dental extraction. Circulation 2008; 117(24) :3118-25.
12.
Heimdahl a, hall g, hedberg m, sandberg h, söder po, tunér k, nord ce. Detection and quantitation by lysis-
filtration of bacteremia after different oral surgical procedures. J clin microbiol 1990; 28(10): 2205-9.
13.
Tomás i, pereira f, llucián r, poveda r, diz p, bagán jv. Prevalence of bacteraemia following third molar surgery.
Oral dis 2008; 14(1): 89-94.
14.
Rajasuo a, perkki k, nyfors s, jousimies-somer h, meurman jh. Bacteremia following surgical dental extraction
with an emphasis on anaerobic strains. J dent res 2004; 83(2): 170-4.
15.
Tomás i, diz p, tobías a, scully c, donos n. Periodontal health status and bacteraemia from daily oral activities:
systematic review/meta-analysis. J clin periodontol 2012; 39(3): 213-28.
16.
Karoussis ik, salvi ge, heitz-mayfield lj, brägger u, hämmerle ch, lang np. Long-term implant prognosis in
patients with and without a history of chronic periodontitis: a 10-year prospective cohort study of the iti dental
implant system. Clin oral implants res 2003; 14: 329--39.
17.
Ong ct, ivanovski s, needleman ig, retzepi m, moles dr, tonetti ms, donos n. Systematic review of implant
outcomes in treated periodontitis subjects. J clin periodontol 2008; 35: 438--62.
18.
Levin l, ofec r, grossmann y, anner r. Periodontal disease as a risk for dental implant failure over time: a long-
term historical cohort study. J clin periodontol 2011; 38: 732--7.
19.
Roccuzzo m, de angelis n, bonino l, aglietta m. Ten-year results of a three-arm prospective cohort study on
implants in periodontally compromised patients. Part 1: implant loss and radiographic bone loss. Clin oral
implants res 2010; 21(5): 490--6.
20.
Roos-jansaker am, renvert h, lindahl c, renvert s. Nine to fourteen-year follow-up of implant treatment. Part iii:
factors associated with peri-implant lesions. J clin period 2006; 33: 296-301.
21.
Karoussis ik, müller s, salvi ge, heitz-mayfield lj, brägger u, lang np. Association between periodontal and peri-
implant conditions: a 10-year prospective study. Clin oral implants res 2004; 15: 1--7.
22.
Matarasso s, rasperini g, iorio siciliano v, salvi ge,lang np, aglietta m. A 10-year retrospective analysis of
radiographic bone-level changes of implants supporting single-unit crowns in periodontally compromised vs.
Periodontally healthy patients. Clin oral implants res 2010; 21: 898--903.
23.
Swierkot k, lottholz p, flores-de-jacoby l, mengel r. Mucositis, periimplantitis, implant success and survival of
implants in subjects with treated generalized aggressive periodontitis: 3 to 16 year results of a prospective long-
term cohort study. J periodontol 2012; 83(10): 1213-25.
24.
Herrera d, roldán s, sanz m. The periodontal abscess: a review. J clin periodontol 2000; 27(6): 377-86.
Doc. dr. Rok Gašperšič, dr. dent. med.,
Katedra za ustne bolezni in parodontologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani.
rok.gaspersic@mf.uni-lj.si
53
KOLIKO SO NAŠI (NE)USPEHI V IMPLANTOLOGIJI ODVISNI OD MATERIALOV
IN TEHNOLOGIJ?
David Dovšak
Uvod
Pri našem delu v implantologiji potrebujemo dobre materiale, primerno tehnologijo in pravilno
ravnanje, kajti le tako lahko pričakujemo dobre rezultate. Pa vendarle stvari niso tako enostavne.
Področje materialov in tehnologij v implantologiji je tako široko, da je nemogoče opisati vse, kar
je danes na voljo, zato bom v prispevku sicer prikazal rezultate nekaterih študij in preglednih
člankov, v glavnem pa bom podal svoje videnje pomena materialov in tehnologij, predvsem v
luči izogibanja napakam in posledičnih zapletov – prispevek je torej rezultat mojih lastnih
izkušenj in pogledov.
Ţe beţen sprehod po razstavnih prostorih na kakšnem večjem implantološkem kongresu nam
lahko pusti vtis, da tehnologiji in materialom v implantologiji ni konca. Nima smisla opisovati
vsak postopek v procesu implantološkega zdravljenja skozi prizmo različnih tehnologij in
materialov. Na koncu je vedno rezultat tisti, ki šteje in predstavil bi rad svoje videnje pomena
materialov in tehnologij pri posameznih korakih v implantologiji. Tudi sam sem ga kje polomil
in danes nekatere postopke izvajam in o njih razmišljam drugače kot pred desetimi leti.
Računalniško vodena implantologija
Osebno na primer nimam izkušenj z računalniško vodeno vstavitvijo implantatov in izdelavo
protez, imam pa o temu seveda svoje mnenje. Še tako dobro izdelana kirurška šablona nam ne
pomaga, če nimamo na voljo dovolj kosti za vstavitev implantatov. Pri večini pacientov je torej
uporaba računalniško izdelane kirurške šablone najbolj uporabna ravno pri tistih pacientih, ki to
najmanj potrebujejo. Kirurg, ki zna dobro interpretirati CT posnetke, ne bo imel teţav s
pozicioniranjem implantatov, tudi če bo šablona izdelana brez pomoči računalniške strojne
opreme. Res pa je, da pacienti, ki se jih operira s pomočjo računalniško izdelane šablone,
bistveno hitreje okrevajo in imajo po posegu manj teţav, saj običajno ni potrebno dvigovati
reţnja pred vstavitvijo implantatov [1]. Postopek izdelave računalniško izdelane šablone podvoji
stroške zdravljenja in danes je v Sloveniji teţko najti brezzobega pacienta, ki si takšno
zdravljenje lahko privošči in ima hkrati tudi dovolj kosti v čeljustnicah, da dodatni dograditveni
postopki ob vstavitvi implantatov niso potrebni. Osebno vidim veliko prednost računalniško
vodene implantologije pri pacientih, ki imajo za seboj večje rekonstrukcijske posege, bodisi
zaradi poškodb ali tumorjev. Ti pacienti lahko imajo dovolj kosti, anatomske razmere pa so tako
spremenjene, da je izdelava kirurških šablon in kasneje tudi protetičnega ogrodja s pomočjo
računalniške strojne opreme v veliko pomoč.
Implantološki sistemi
Ali se implantologija začne z izbiro implantata? Glede na ogromno število različnih implantatov
in proizvajalcev ta odločitev zanesljivo ni lahka za nekoga, ki se v implantološke vode šele
podaja. Sam ţe več let uporabljam več implantatnih sistemov in pritrdim lahko študijam, ki do
sedaj niso uspele dati prednost posebnemu dizajnu implantatov [2]. Pomembna je površina
implantata, kar pa se oblike in dizajna tiče, se mi zdi bistveno, da tisti, ki implantat vstavlja, ve,
kakšen implantat ima v rokah in kako se z njim ravna. Na primer: Ankylos implantat je
zanesljivo dober, enako tudi Straumann, ali pa ZimmerDental, sicer jih ne bi uporabljali tisoči
kirurgov po svetu in imeli z njimi odlične rezultate. Ni pa mogoče tehnike pri vstavljanju
implantatov Ankylos enostavno kar prenesti na implantate Straumann - in obratno seveda.
Implantološke tehnike ohranjanja kostnine
Sicer pa se zame implantologija začne še predno pride do izdrtja zoba. Pomembno je namreč, da
se o morebitni oskrbi z implantati razmišlja prej in ne šele potem, ko je bil zob ţe izdrt, ko so se
tkiva zacelila in se je pacient naveličal vrzeli ali proteze. Osebno sem pristaš tako takojšnje
vstavitve implantatov po ekstrakcijah zob, kot tudi tehnik za ohranjanje kosti alveolarnega
54
grebena po ekstrakcijah. Natančen načrt ekstrakcij in kasnejšega zdravljenja zahteva tudi dobro
rentgensko diagnostiko. Kdaj potrebujemo CB CT? Običajno takrat, ko ocenimo, da bo pri
pacientu potrebno dograjevati kost [3]. To je skoraj vedno nujno ob takojšnji vstavitvi
implantatov po ekstrakcijah zob. CB CT v teh primerih sicer ni vedno nujna preiskava, je pa
izredno koristna. Če si pacient ţeli manjkajoči zob nadomestiti z implantatom, je način
ekstrakcije zob izrednega pomena. Večkoreninske zobe se separira in nato se nadaljuje z
ekstrakcijami kot pri enokoreninskih zobeh in še to s posebnimi vzvodi in kleščami, da se le ne
bi poškodovala robna kost alveolarnih grebenov. Včasih si pomagamo s Piezo inštrumenti, da
laţje omajemo zob in včasih po odstranitvi zob ali korenin še deepiteliziramo rob dlesni, da
epitelij ne vrašča v alveolo. Nikoli ne dvigujemo reţnja pred ekstrakcijo in če so stene alveol
nepoškodovane in CB CT pokaţe dovolj kosti za vstavitev implantata, potem ni potrebno
dvigniti reţnja. Pri tem pa moramo vedeti, da je remodelacija kosti alveolarnega grebena po
ekstrakciji neizbeţna in najbolj bo izraţena na bukalni strani, ki jo tako moramo dodatno
dograditi [4]. Takojšnje implantacije ne izvajam po odstranitvi kočnikov, kajti menim, da pacient
brez teţav počaka tri ali štiri mesece, ko lahko implantat vstavimo brez teţav in brez dodatnega
dograjevanja kosti, ki bi bilo sicer ob takojšnji implantaciji večinoma nujno. Po odstranitvi
ličnikov včasih pristopimo k takojšnji vstavitvi implantatov, običajno pa počakamo, da pride do
zacelitve mehkih tkiv in v vmesnem času pacienti nosijo snemno protezo. Po odstranitvi zob v
interkaninem predelu zgornje čeljusti pa je smiselno razmišljati o takojšnji vstavitvi implantata
po odstranitvi zob. To vedno ni mogoče (premalo kosti, rast skeleta pri pacientu še ni
zaključena...) in v tem primerih menim, da je še kako smiselno izvesti poseg za ohranjanje kosti
alveolarnega grebena (socket preservation). Izguba 30 – 40 % volumna kosti v estetskem predelu
predstavlja namreč bistveno večji problem kot pa podobna izguba v predelu kočnikov [5].
Obstajajo različne tehnike za ohranjanje kosti alveolarnih grebenov po ekstrakcijah in tudi sam
jih danes izvajam drugače kot pred nekaj leti. Nemalokrat moramo hkrati [6], prej ali pa
odloţeno rekonstruirati tudi mehka tkiva na mestih, kjer nameravamo vstaviti implantat. Mehka
tkiva in robna kost alveolarnih grebenov sta v intimnem kontaktu in vplivata eden na drugega.[7]
Zanemarjanje enega ali drugega v procesu implantološkega zdravljenja bo zanesljivo vodilo k
neuspehu, lahko tudi v katastrofo.
Dostları ilə paylaş: |