Pooperativni zapleti
- Vzdolţna poka korenine
Vzdolţna koreninska poka je longitudinalno usmerjena poka korenine, ki sega od koreninskega
kanala do parodoncija. Je najpogostejša na koreninsko zdravljenih zobeh, povprečno naj bi bil
zob z vzdolţno poko korenine zdravljen 4 leta pred njenim nastankom. Lahko poteka v katerikoli
ravnini, lahko je delna ali popolna, eno- ali dvostranska. Lahko se prične na vršku korenine ali
na zobni kroni.
Poka je zelo verjetna, če se bolečine pojavijo na zobu, ki je bil uspešno koreninsko zdravljen ţe
pred leti in je bil ves čas asimptomatski. Simptomatika je pestra. Zob je pogosto boleč na ugriz.
Poka je zelo verjetna, če se bolečine pojavijo na zobu, ki je bil uspešno koreninsko zdravljen ţe
pred leti in je bil ves čas asimptomatski. Sum na poko je zelo močan, če nenadoma izpade
zatiček s prevleko, še posebej, če se izpadanje ponavlja. Vnetni znati so v začetku nejasni. Vidna
je rahla rdečina in oteklina na dlesni, praviloma bolj koronarno kot pri periapikalnem kroničnem
vnetju. Zelo značilna je močno povečana globina sondiranja na eni ali dveh (na nasprotnih
straneh korenine) mestih ob sicer normalni globini sondiranja po preostalem obodu zobnega
vratu. Če so prisotne ţe fistule, so te pogosto dvojne ali večkratne.
Radiološka diagnoza je pogosteje posredna kot neposredna. Neposredni prikaz nerazmaknjene
poke na periapikalni lokalni rentgenski sliki je mogoč le, če ţarek poteka povsem v isti ravnini
kot poka. Pri razmaknjenih pokah je slika značilna. Posredno na poko posumimo, če zaznamo
špranjo ob prej tesni koreninski polnitvi ali zatičku, če je poka nastala pred polnitvijo ali ob njej
lahko opazimo polnilni material v parodontalni špranji. Značilni znaki so še: izolirana
marginalna izguba kostnine v obliki črke »V«, v celotnem poteku razširjena parodontalna
špranja, stopničasta oblika marginalne osteolize, osteoliza v koreninskem razcepišču. CB-CT je
lahko v pomoč, a tudi pri tej preiskavi je neposredni prikaz narazmaknjene poke nezanesljiv
zaradi artefaktov, ki nastanejo ob koreninski polnitvi ali zatičku. Prikaz posrednih radioloških
znakov ima večjo diagnostično vrednost. Ni izključeno, da kljub opisanim znakom poke ni
mogoče dokazati drugače kot z dvigom reţnja in neposredno vizualizacijo koreninske površine.
38
Endodontska obravnava navpičnih pok ima negotovo prognozo. Opisani so posamezni primeri
uspešnega lepljenja pok z glasionomernim cementom ali kompozitom, vendar je dolgoročna
uspešnost takšnega zdravljenja slaba zaradi parodontalnih zapletov. V novejši literaturi so
opisani primeri obravnave navpičnih pok z MTA, kostnim graftom in resorbtivno membrano
zaradi moţnosti regeneracije pripoja parodoncija in s tem manjše moţnosti parodontalnih
zapletov. Prognoza obravnave je še naprej negotova, dolgoročna uspešnost še ni znana.
Kirurško stališče je, da ohranjanje enokoreninskega vzdolţno počenega zoba zagotovo ni
smiselno. Kljub opisanim primerom uspešnega lepljenja pok, se zdi verjetnost dolgoročnega
uspeha takšnega zdravljenja nesorazmerna s časovnim in stroškovnim vidikom. Pri
večkoreninskih zobeh je morda smotrn razmislek o delni ekstrakciji ali amputaciji, a še to
pogojno in v kontekstu celotnega načrta rehabilitacije. Ker je stopnja vnetnih teţav ob nastanku
in v začetnem obdobju napredovanja poke praviloma relativno nizka, pacienti teţko sprejmejo
slabo prognostično napoved in z odstranitvijo odlašajo. Ţal se zato še vedno prepogosto dogaja,
da so končne posledice takšnega pristopa ne le v izgubi samega zoba, ampak tudi alveolarne
kostnine in parodoncija sosednjih zob.
Zaključek
Zapleti med in po endodontskem zdravljenju so v največji meri povezani s pomankljivimi
anamnestičnimi in diagnostičnimi podatki.
Za ugotovitev splošnega zdravja pacienta so pomembni anamnestični podatki, predvsem s
področja varnosti lokalne anestezije in eventuelnega predpisovanja zdravil med in po
zdravljenju. Za pridobitev teh podatkov je priporočljiv vprašalnik o zdravju, ki je lahko prirejen
za potrebe endodontskega zdravljenja.
Standarden način za pridobivanje diagnostičnih podatkov o anatomiji zoba in vplivu bolezni
pulpe na okolna tkiva je klasična, dvorazseţnostna rentgenska slika. Vendar le-ta zaradi
prekrivanja anatomskih struktur večkrat ne prikaţe dejanskega stanja, zato so diagnostične
moţnosti zapletov s klasičnimi metodami omejene in jih je teţko razlikovati od zapletov, ki niso
posledica pomankljivosti diagnostičnih metod.
Ugotovljeno je, da neustrezno in dolgotrajno obravnavanje zapletov vpliva na uspešnost
endodontskega zdravljenja, zato taka stanja zahtevajo natančen protokol obravnave s pravočasno
pritegnitvijo ustreznega specialista v proces zdravljenja.
Ločnica med endodontskimi in kirurškimi pristopi pri reševanju zapletov zaradi poteka infekcije
koreninskega kanala ali njenega zdravljenja ni vedno ostra in nesmiselno je mejo med obema
razumeti kot razmejitveno črto pristojnosti in kompetenc. Gre za delokroga, ki imata veliko in
dinamično presečišče. V tem presečišču je lahko prostor za različna mnenja, pogojena tudi s
strokovno kompetenco in izvedbeno močjo posameznega terapevta.
Seveda pa je bolj kot kdajkoli prej v proces odločanja danes vključen dobro informiran - ali
dezinformiran – pacient. To dejstvo postavlja obe stroki pred nove, ne le strokovne, ampak tudi
komunikacijske izzive.
Literatura:
1. Ahonen M, Tjäderhane L. Endodontic-related paresthesia: A case report and literature review. Journal of
Endodontics 2011; 37: 1460-1464.
2. Brooks J.K., Kleinman J.W. Retrieval of extensive gutta-percha extruded into the maxillary sinus: Use of 3-
dimensional cone-beam computed tomography. Journal of Endodontics 2013; 39: 1189-1193.
3. D'Addazio PS, Campos CN, Özcan M, Teixeira HG, Passoni RM, Carvalho AC. A comparative study between
cone-beam computed tomography and periodical radiographs in the diagnosis of simulated endodontic
complications. Int Endod J 2011; 44: 218-24.
4. Ford TR, Torabinejad M, McKendry DJ, Hong CU, Kariyawasam SP. Use of mineral trioxide aggregate for repair
of furcal perforations. Oral Surg Oral Med Oral Pathol Oral Radiol Endod 1995; 79: 756-63.
5. Garcia B et al. Periapical surgery in maxillary premolars and molars: analysis in terms of the distance between the
lesion and the maxillary sinus. Journal of Oral and Maxillofacial Surgery 2006; 66: 1212-1217.
39
6. Giardino L, Pontieri F, Savoldi E, Tallarigo F. Aspergillus mycetoma of the maxillary sinus secondary to
overfilling of a root canal. Journal of Endodontics 2006; 32: 692-694.
7. López-López J, Estrugo-Devesa A, Jané-Salas E, Segura-Egea JJ. Inferior alveolar nerve injury resulting from
overextension of an endodontic sealer: non-surgical management using the GABA analogue pregabalin.
International Endodontic Journal 2012; 45: 98–104.
8. Madarati AA, Hunter MJ, Dummer PM. Management of intracanal separated instruments. J Endod 2013; 39: 569-
81.
9. Moule AJ, Kahler B. Diagnosis and management of teeth with vertical root fractures. Australian Dental Journal
1999; 44: 75-87.
10. Nair PN, Sjögren U, Figdor D, Sundqvist G. Persistent periapical radiolucencies of root-filled human teeth,
failed endodontic treatments, and periapical scars. Oral Surg Oral Med Oral Pathol Oral Radiol Endod 1999; 87:
617-27.
11. Setzer FC, Kohli MR, Shah SB, Karabucak B, Kim S. Outcome of endodontic surgery: a meta-analysis of the
literature--Part 2: Comparison of endodontic microsurgical techniques with and without the use of higher
magnification. J Endod 2012; 38: 1-10.
12. Scolozzi P, Lombardi T, Jaques B. Successful inferior alveolar nerve decompression for dysesthesia following
endodontic treatment: report of 4 cases treated by mandibular sagittal osteotomy. Oral Surgery, Oral Medicine, Oral
Pathology, Oral Radiology, and Endodontology 2004; 97: 625-631.
13. Taschieri S, Tamse A, Del Fabbro M, Rosano G, Tsesis I. A new surgical technique for preservation of
endodontically treated teeth with coronally located vertical root fractures: a prospective case series. Oral Surg Oral
Med Oral Pathol Oral Radiol Endod 2010; 110-116.
Matija Gorjanc, dr.med.,dr.dent.med. ,
Doc.dr. Igor Potočnik, dr. dent.med.,
specialist maksilofacilne kirurgije,
specialist endodont,
Implantološki inštitut d.o.o.,
Klinika za endodontijo d.o.o,
Brglezov štradon 15C,
Ziherlova 6,
1000 Ljubljana.
1000 Ljubljana.
041 805 609
041 637 057
matija.gorjanc@implantat.si
info@endo.si
40
PREPREČEVANJE ZAPLETOV V IMPLATOLOGIJI – KIRURG IN PROTETIK Z
ROKO V ROKI
Miha Kočar, Milan Kuhar
Priznani strokovnjak profesor Ira D. Zinner iz Univerze New York je v predgovoru svoje knjige
»Implant dentistry: From failure to success« zapisal, da se njegova implantološko protetična
skupina ţe od uveljavitve zobnih implantatov v osemdesetih letih srečuje in ukvarja tudi z zapleti
v implantologiji. Najpogostejši vzroki za neuspeh implantatno protetične oskrbe so:
pomanjkljiva komunikacija med člani terapevtske skupine in slabo poznavanje pristojnosti ter
odgovornosti posameznega člana v skupini; zobozdravnik postavi napačne sklepe in poskuša
oskrbeti stanja, za katera mu manjka veščin in izkušenj (Zinner in sod., 2004).
V primerjavi s konvencionalno protetično oskrbo je pri implantatno protetični oskrbi
sprejemanje in razumevanje napak ter vzrokov zanje teţavnejše zaradi večje tveganosti in
invazivnosti postopka in/ali višjih stroškov za pacienta. Kljub temu pa morajo osnovni principi,
ki veljajo pri konvencionalni protetični oskrbi veljati tudi pri oskrbi z implantati. Zapleti se
pogosto pojavljajo zaradi slabe diagnoze in slabega načrtovanja, neustreznega zaporedja
postopkov in neustrezne vključitve začasnih pripomočkov. Pri tem so pomembna tudi dodatna
znanja in izkušnje vseh članov v terapevtski skupini, še zlasti, ko pride do zapletov in se lahko
pojavijo tudi pravne teţave med pacientom ter terapevtom. Implantologija v stomatologiji
pogosto temelji na zdruţevanju dela v skupini (protetik in zobotehnik, kirurg, parodontolog,
ortodont). V manj zahtevnih primerih pa lahko temelji na samo enem izvajalcu, če ima ta
ustrezna znanja iz protetike in kirurgije. Vedno pa je implantatno protetična oskrba protetično
vodena in ne kirurško (Zinner in sod., 2004). Protetik oziroma zobozdravnik, ki bo dokončal
protetično delo, je vodja v terapevtski skupini, saj protetično delo pacientu vstavi in s tem tudi
odgovarja za končni rezultat oskrbe. Ker pacienti pogosto za vse zaplete v zvezi implanatno
protetično oskrbo krivijo končnega člana terapevtske skupine (protetika), je pomembno, da je
slednji razume tudi kirurške zahteve in tehnične posebnosti takšne oskrbe in se vanjo aktivno
vključi ţe na samem začetku (Naert, 1997; Zinner in sod., 2004).
V nadaljevanju bomo v kliničnem zaporedju predstavili, katera poglavja stomatološke oskrbe in
postopke mora terapevtska skupina (zlasti protetik in kirurg) opraviti, da povečamo moţnosti za
uspeh implantatno protetične oskrbe (Parrish in sod., 2013).
Komunikacija in anamneza
Komunikacija med terapevtom in pacientom se začne ţe s predstavitvijo in nadaljuje ob vsakem
obisku. Prvi obisk je izjemno pomemben. Ključni elementi so poslušanje, opazovanje, pozornost
in vzpostavitev odnosa (Skalerič, 2006). Vzpostavitev dobrega odnosa med pacientom in
protetikom ter kirurgom je pomemben dejavnik za nadaljnjo delo in tudi končni rezultat.
Anamneza je nujni del diagnostičnega procesa in nas lahko direktno usmerja na načrt oskrbe ter
celo na oceno uspešnosti. Ko ocenjujemo ali pacient je ali ni (oziroma je pogojno) primeren za
implantatno protetično oskrbo, moramo skozi anamnezo poleg splošnih podatkov o pacientu,
bolezni in zdravil, ki jih oseba uporablja, pretehtati še naslednje dejavnike:
Prilagodljivost (ali neprilagodljivost). Pri protetični oskrbi je pomembno oceniti kako se
pacient odziva na tujke, snemne ali fiksne pripomočke, itd.
Motivacija. Naj bo močna, splošna in se med oskrbo še poveča.
Stalno prisotna možnost prilagajanja. Je pomembna, ker se pacient lahko med procesom
oskrbe srečuje z nepričakovanimi stanji in ukrepi.
Pripravljenost sodelovanja v oskrbi. Zaţeljeno je, da pacient sprašuje, je zainteresiran,
realen in pošten v odgovorih na vprašanja.
Obsesije in kompulzije. Pacienti s fiksnimi idejami lahko vztrajajo na svojih laičnih
prepričanjih, ki pa so v njegovem primeru v nasprotju s primernim protetičnim načrtom.
Čustvena stabilnost.
41
Klinični pregled
Pri kliničnem pregledu moramo ugotoviti kakšno je splošno stanje pacienta (anatomske
nepravilnosti, sistemske bolezni, nevromuskularna koordinacija, fizične omejitve, biološka
starost, socialni status) in nato opraviti oralni pregled. Pregled ustne votline mora vključevati
(Zinner in sod., 2004; Skelerič, 2006):
Pregled in palpacija.
Rentgenske (rtg) posnetke: panoramski posnetek, lokalne posnetke v primeru zob, po
potrebi računalniško tomografijo s koničnim ţarkom (CBCT) ali brez njega (CT).
Anatomska odtisa obeh čeljusti, ki se uporabita za izdelavo študijskih modelov.
Oceno navpične in vodoravne okluzijske razdalje zob, čeljusti ali protetičnih
pripomočkov.
Ocena okluzijske ravnine glede na protetično ravnino.
Ocena estetskih dejavnikov (linija smeha, potek incizalnih robov zgornjih zob, oblika in
barva zob, interdentalne papile in potek marginalne dlesni, podprtost ustnic in lic,
obrazne tretjine).
Ocena redhodnih protetičnih izdelkov (zadovoljstvo oziroma teţave z njimi).
Pred pričetkom oskrbe je potrebno pacientu pojasniti potek, tveganja, moţne zaplete, prednosti
in slabosti protetične oskrbe s pomočjo implantatov v odnosu do konvencionalne protetične
oskrbe in moţne posledice, če opusti oskrbo. Po pojasnilu pacient s podpisom potrdi, da sprejme
ali zavrne predlagano implantatno protetično oskrbo.
Metodologija načrtovanja implantatno protetične oskrbe
Protetični del
Naloga zobozdravnika oziroma protetika je, da na osnovi anatomskih odtisov izdela najprej
študijske modele zgornje in spodnje čeljusti. Zinner s sodelvci (2004) priporoča, da vzamemo po
dva kompleta anatomskih odtisov in iz njih izlijemo dva modela, ki sluţita za dokumentacijo in
dva, ki ju vmavčimo v artikulatur srednjih vrednosti, uporabimo za diagnostično modelacijo in
nadaljnjo analizo.
Za vmavčenje študijskih modelov v artikulator moramo predhodno registrirati poloţaj
zgornje čeljusti z obraznim lokom in medčeljustne odnose. Pri stabilni okluziji delno brezzobih
čeljusti uporabimo za registracijo medčeljustnih odnosov trde voske, silikone ali alginate za
registracijo griza. Pri popolnoma brezzobih in pri delno brezzobih čeljustih z nestabilno okluzijo
pa potrebujemo za registracijo medčeljustnih odnosov grizni šabloni. Na zgornji grizni šabloni
moramo natančno določiti ţeljeno dolţino sprednjih zob, protetično ravnino, ki je v frontalni
ravnini vzporedna z bipupilarno linijo in v sagitalni z nazoavrikularno linijo.
V artikulator vmavčeni študijski modeli so osnova za diagnostično modelacijo ali
diagnostično postavitev zob in dlesni v vosku. Pred in po tem je na študijskih modelih potrebna
temeljita analiza okluzije in artikulacije ter estetskih značilnosti. Preden nadaljujemo z
ireverzibilnimi protetičnimi in kirurškimi postopki moramo z diagnostično modelacijo ali
postavitvijo zob in dlesni doseči načrtovano stanje protetično nadomeščenih zob, ki je osnova za
izdelavo rtg in kirurških šablon (Culp in Culp, 2001; Alhashim in Chesla, 2013). Rtg šablona je
pripomoček, ki ga glede na zasnovo bodoče protetične konstrukcije in anatomske ter
kvantitativne značilnosti čeljustnih kosti protetik in kirurg uporabljata pri načrtovanju števila,
velikosti in poloţaja implantatov. V sklopu takšnega načrtovanja vedno najprej protetik predstavi
biomehansko in estetsko najugodnejšo razvrstitev implantatov ter eventuelne pomanjkljivosti, ki
jih je zaznal. Temu pa sledi kirurška analiza, ki predstavi moţnosti, zahtevnost in moţne zaplete
kirurških postopkov, ki bi omogočili protetični načrt ter predstavi tudi alternativne kirurške
moţnosti. Po takšnem načrtovanju lahko izdelamo še kirurško šablono, ki se uporablja za prenos
42
načrtovanih mest za postavitev implantatov iz študijskega modela v pacientova usta (Briley,
2000; Kalra in sod., 2013). Zahtevnejše računalniško načrtovane kirurške šablone določajo poleg
natančnega mesta za vstavitev, tudi ustrezno nagnjenost in globino implantata. Diagnostična
modelacija ali postavitev zob je lahko tudi osnova za kasnejšo izdelavo začasnih protetičnih
pripomočkov.
Kirurški del:
Po določitvi mest postavitve implantatov je potrebno napraviti načrt zaporedja posegov, ki si
bojo sledili za dosego začrtanega cilja. Glavno vodilo kirurgu mora biti, da zagotovi ustrezne
kostne pogoje glede na izbrano dimenzijo implantata. Pomembno je, da je na koncu
rehabilitacije celoten implantat obdan z kostnim tkivom v debelini vsaj 1 mm, ker le to omogoča
stabilnost mehkim tkivom (Sethi in sod., 2005). Ker se je izkazalo, da za dolgoročno uspešnost
implanto protetične konstrukcije ni pomembno vzpostaviti razmerja 1:1 med prevleko in
implantatom, v posteriornih delih čeljusti prihaja v ospredje uporaba kratkih implantatov (krajših
od 7mm) (Renouard in sod., 2008). V estetsko zahtevnih področjih pa je potrebno zagotoviti
tako ustrezno višino in širino kostnine za harmonijo med protetično nadgradnjo, mehkimi tkivi in
sosednjimi zobmi, če so prisotni.
Pripravljalni kirurški postopki se lahko izvedejo pred ali ob sami vstavitvi implantatov.
Odločitev o zaporedju sprejme kirurg glede na klinično stanje in posege, ki so predvideni. S
pripravljalnimi postopki v največji meri poskušamo v prvi vrsti vzpostaviti zahtevane kostne
kriterije, ki omogočajo vstavitev implantata, pri tem pa ne smemo zanemariti pomembnosti
mehkih tkiv v področju, ki ga bomo rehabilitirali. Za pridobitev širine kostnega grebena se
največkrat uporablja vodena kostna regeneracija (VKR), ki je sorazmerno enostavna tehnika in
se lahko uporablja istočasno z vstavitvijo implantata pri manjših kostnih defektih. Pri obseţnejši
izgubi širine je primernejša dograditev s prostimi kostnimi transplantati (PKT) v kombinaciji s
VKR pri tem pa implantacijo opravimo čez 4 mesece. Proste kostne transplantate lahko z
različnimi tehnikami (Marx in sod., 2010) odvzamemo v ustni votlini (ramus ascendens in simfiz
mandibule) ali izven nje (kalvaria, krista iliaka, tibia). V primeru, da je rezidualna kostnina
primerne kvalitete (D3 ali D4) in širine (3 mm ali več) lahko naredimo tudi ročno širjenje s
posebnimi za to tehniko izdelanimi inštrumenti tako, da previdno razdvojimo obe kompakti
alveolarnega grebena. Pri vertikalnih dograditvah smo v prvi vrsti omejeni z razpoloţljivim
mehkim tkivom, ki nam omogoča vodotesno zaprtje kostnih nadomestkov. Z ţe opisanimi
tehnikami VKR in PKT lahko računamo, da bomo pridobili med 3 in 5 mm višine. Za višje
kostne defekte sta se kot predvidljivi z določenimi pomanjkljivostmi izkazali osteogena
distrakcija (OD) in tehnika kostno-periostnega reţnja (PKR) (Jensen, 2010). Pri OD je predvsem
problem dolgotrajnosti postopka, velikosti pripomočkov s katerim opravljamo distrakcijo in
kontrola vektorja pomičnega segmenta. V primeru PKR smo omejeni z vertikalnimi premiki
zaradi lasnosti periosta, ki je slabo podajen. Zaradi prekrvavitve pomičnega dela pa ni dovoljeno
narediti razbremenilnih rezov v periostu na palatinalni/lingvalni strani.
Ob večjih izgubah kostnih struktur zaradi odstranitve tumorjev ali poškodb pa je potrebno
vključiti rekonstrukcijo z mikrovaskularni prostimi kostno-mišičnih-koţnimi reţnji.
V transkaninem sektorju zgornje čeljusti lahko za pridobitev ustrezne kostne višine naredimo
dvig sinusnega dna z lateralnim ali transalveolarnim pristom. Kateri pristop bomo uporabili je
odvisno od anatomskih pogojev resorbiranega alveolarnega grebena. Glavni zaplet predstavlja
pretrganje sluznice maksilarnega sinusa, ki se jo da med posegom ustrezno oskrbeti in tudi
uspešno zaključiti poseg. Če ne uspemo vzpostaviti ponovne celovitosti membrane, je potrebno
poseg prekiniti in ga ponoviti čez 3 mesece. Redkeje so opisani tudi zdrsi implantatov v
maksilarni sinus ob istočasnem dvigu sinusnega dna, ki pa jih je najbolje odstraniti takoj, ko
pride do takega dogodka.
43
V spodnji čeljusti nam v posteriorni regiji oteţuje vstavitev implantata potek spodnjega
alveolarnega ţivca, ki se nahaja v mandibularnem kanalu in se končuje z incizivno in metalno
terminalno vejo. Nedopustno je, da bi ob vstavitvi implantatov poškodovali ţivec zato je
potrebno imeti med apikalnim delom implantata in zgornjo mejo mandibularnega kanala vsaj 2
mm razdalje. V primeru nezmoţnosti vstavitve kratkih implantatov obstaja še moţnost
laterelizacije/transpozicije spodnjega alveolarnega ţivca, ki je ob pravilni tehniki, poseg s
predvidljivo uspešnostjo osteointegracije. Zaradi moţnosti dolgotrajnih senzibilitetnih motenj je
potrebno preučiti vse moţne alternative. Pravilo 2 mm varnostnega pasu je potrebno upoštevati
tudi ob implantaciji v bliţini izstopišča mentalnega ţivca, pri čemer ne smemo zanemariti zanke,
ki jo ţivec opravi v dolţini 3 mm mezialno preden pride do izstopišča (Al-Faraje, 2011).
Za dolgoročno uspešnost implantatno protetične oskrbe pa je poleg kostnega tkiva pomembno
tudi klinično stanje mehkih tkiv v področju, kjer bodo predvidoma postavljeni implantati. Za
estetiko in stabilnost mehkega tkiva ob implantatu je pomembna širina keratinizirane sluznice in
njen biotip, pri tem ne smemo zanemariti poloţaja narastišč mišic in sluzničnih plik. Če je
potrebno izboljšanje stanja se lahko mukogingivalni posegi opravijo pred, med, po vstavitvi
implantatov ali ob namestitvi celitvenih kapic v primeru dvofaznih sistemov. V ospredju so
predvsem presaditve prostih sluzničnih reţnjev za izboljšanje estetike, premestitve sluzničnih
plik ob implantatih za zmanjšanje mehanskega draţenja tkiva ob implantatu in vezani sluznični
reţnji za premestitev keratinizirane dlesni ob implantat.
Ko so vzpostavljeni novi kostni pogoji mora celotna terapevtska skupina ponovno opraviti
evaluacijo kliničnega stanja in določiti primerno slikovno diagnostiko. V redkih primerih se
zgodi, da je potrebno tudi spremeniti začetni načrt, s čimer moramo seznaniti tudi pacienta.
Pri vstavitvi implantatov na ţeljena mesta se moramo zavedati, da je kirurško vodilo le
pomagalo med kirurškim posegom (Renouard in sod., 2008). Kirurg mora imeti toliko znanja, da
lahko ob vsakem dvomu v ustreznost postopka odstopi od prvotnega načrta in, da pri tem ne
ogrozi končnega rezultata. Pomembno je skozi ves čas operacije kontrolirati poloţaj implantatov
s pomočjo antagonistov oziroma okluzije. Med posegom moramo ohraniti pomembne anatomske
strukture nepoškodovane (n. incizivus, n. alveolaris inferior, a. facialis, a. lingualis, n. lingualis).
Pri smeri preparacije za implantat pa mora biti pozornost tudi usmerjena na poloţaj korenin zob,
ki mejijo na implantat, da se izognemo poškodbi korenine in posledično devitalizaciji sosednjega
zoba. Večina avtorjev svetuje, da je med robom implantat in zobom vsaj 2 mm prostora. Ob
postavitvi večjega števila implantatov pa mora razdalja med sosednjima dvema znašati vsaj
7mm. Odločitev ali implantat postavljamo nad, pod ali v višino kostnine pa je odvisna od
implantološkega sistema, ki ga uporabljamo.
Dostları ilə paylaş: |