Ali je medicina internacionalna? Američani so pogosto prepričani, da so Evropski zdravniki
slabše izobraţeni od Ameriških, kljub osnovnemu dejstvu, da je je v Evropi pričakovana
ţivljenjska doba enaka, ponekod celo daljša kot v ZDA. Problem primerjalnih študij je pogosto
ignoranca uveljavljene tradicije, nomenklatur in praks v posamezni primerjani drţavi in ta
ignoranca močno limitira resnično interpretacijo rezultatov.
Nacionalni značaj je seveda skupek stereotipov in jih je nevarno uporabiti za vse razlage. Ne
gre za genetske lastnosti, ampak za konglomerat vrednot, prepričanj in prioritet, ki se lahko
počasi spreminjajo z narodovo zgodovino. Pogosto pa lahko z njim razlagamo posameznikove
reakcije znotraj naroda. Strogo znanstvena medicina je v vseh primerjanih drţavah enaka, vendar
so kljub temu prakse zlasti pri pogostih vsakodnevnih problemih zdravnikov, kot so slabost,
utrujenost, panični napadi, visok krvni pritisk, vaginalne infekcije ter kontracepcija, pogosto
povsem drugačne in nacionalno specifične. In niso vsi francoski zdravniki kartezijanci, ne vsi
Nemci avtoritativni romantiki, ne vsi angleški hladno vljudni in pokroviteljsko avtoritativni, ne
vsi Američani agresivni. Kot pri vseh karikaturah so ti stereotipi lahko popačeni, vendar imajo
osnovo v resnicah.
18
Znastvena medicina je manj univerzalno internacionalna kot bi racionalno usmerjeni
strokovnjaki radi verjeli – celo nekatere legalne doktrine so lahko drugje zloraba poklicne
dolţnosti. Tako so na primer najpogosteje uporabljani centralni vazodilatatorji v Franciji konec
prejšnjega tisočletja v Angliji in ZDA veljali za neučinkovite, obvezno beseţiranje za Francoze
je nemogoče izvesti v ZDA in še mnogo primerov, ki to dokazujejo.
Angleţi so na primer imeli konec prejšnjega tisočletja enako število specialistov kardiologije kot
geriatričnih psihiatrov, kar je v primerjavi z ostalimi drţavami izjemno. Kaţe pa na njihovo skrb
za kvaliteto ţivljenja v starosti in manjšo skrb za preprečevanje srčnih kapi svojega naroda. Sicer
pa v splošnem sprejmejo spremembe šele, ko se izkaţejo za zares koristne in neškodljive in ne
kot Američani, ki uporabljajo neko metodo dokler se ne izkaţe za škodljivo. Slabost organizma
ali disbalans, kot razlog za bolezen, je pogosta angleška razlaga bolezni in ne kot ameriška, da so
vedno zunanji razlogi za bolezen.
Nemci zauţijejo proporcionalno največ zdravil za srce (6-7 krat več kot Francozi in Angleţi),
predpišejo pa najredkeje antibiotike. Imajo največ diagnoz srčnih bolezni in običajna utrujenost
je največktrat diagnosticirana ko »Herzinsuffizienz«.
Francozi imajo radi supozitorije, kar je 7x pogosteje kot Američani, imajo manj spolno vezanih
predsodkov, kar se izraţa pri zdravljenju AIDSA, pa tudi zaradi rojevanja, kot visoke vrednote,
imajo redke totalne histerektomije, ohranitvene miomektomije, pa tudi pri teh ne odstranjujejo
materničnega vratu. Tudi po carskih rezih nimajo pravila njihovih ponavljanj kot Američani (in
mi).
Američani imajo 2x več operativnih posegov kot Angleţi, to velja za veliko področij, na primer
radikalna mastektomija je 2x pogostejša kot v Angliji in na Švedskem kljub podobnemu deleţu
raka dojk po populaciji. Imajo 6x toliko by-passov kot Angleţi. V ZDA so bile konec prejšnjega
tisočletja alternativne metode zdravljenja oziroma zdravilstva redke in nepomembne, pričele so
se razvijati, medtem ko je v Franciji v istem času bila alternativa v razcvetu, homeopatijo pa so
prakticirali številni klasično izobraţeni zdravniki kot dopolnilno metodo. 1992 je v Franciji
uporabilo homeopatska zdravila vsaj enkrat letno kar 36% prebivalcev, medtem ko v ZDA le 1%
in 3% zeliščne pripravke. Osnovno vodilo ameriške medicine je več in bolj intenzivno ob
mističnem verovanju v pravičnost trga tudi na medicinskem področju.
Najbolj zanimive pa so antropološke razlage Lynn Payer, zakaj te številne razlike kljub povsem
enakim znanstvenim izhodiščem. Francoske zdravnike opredeli kot kartezijance, saj se je z
Descartesom (cogito ergo sum) začelo ločevanje intelekta od telesa in mišljenje kot vrhovna
vrlina (za Američane akcija). To ima posledice tudi v medicinskemu pristopu, ki je razmišljujoč
in individualen. Pomen estetike in vizualnosti se v medicini izkazuje z medicinskimi ocenami
videza kot kliničnega znaka; z estetsko kirurgijo, kjer prevladuje preoblikovanje telesa (in v
Ameriki povečanje prsi). Tudi med medicinskimi strokami so med prvimi vrhunsko razvili
vizualne metode kot radiologijo. Iz spoštovanja do seksualnosti in rojevanja, so na tem področju
bolj konzervativni kot preostali razviti svet. Verjamejo v telo kot ―teren‖ za bolezni, zato cenijo
negovanje tega ―terena‖ v zdraviliščih, številnih alternativnih podpornih metodah in počitku
(dopust je za njih oblika zdravljenja). Zaradi hrane in vina kot pomembnih delov kvalitetnega
ţivljenja, veliko stanj povezujejo z jetri, imajo pa tudi individualen odnos do zdravil, ki so
hepatotoksična (doze niţajo, mnogokrat so polovične od ameriških).
Nemci bi naj zaradi močnega vpliva romantike v umetnosti in filozofiji postavili srce kot
temelj organizma, pripisali mu tudi pomembne emocionalne simbolne vloge. Zato imajo toliko
diagnoz v zvezi s srcem in cirkulacijo, zato uporabljajo toliko kardiotonikov, zato je za njih
hipotenzija bolezen (za druge stanje z niţjo zavarovalno premijo zaradi dolgega ţivljenja). So
prikrito romantični (zdravilna moč narave, vpliv nasprotnih polov - kneippanje,….) in
pesimistični (ne verjamejo zelo v učinkovitost psihiatričnega zdravljenja). Število obiskov
pacientov je bistveno višje kot drugje, ker so plačani po obiskih. Njihovo konzervativnost pri
jemanju antibiotikov pa lahko občudujemo zaradi nizke rezistentnosti.
19
Angleţi z racionalno ekonomičnostjo in izkustvenostjo veljajo na vseh področjih kot tisti, ki
se z nepomembnimi problemi ne ukvarjajo (treba je potrpeti in z njihovo frazo »imeti stisnjene
ustnice). V Angleški medicini je vsega manj; krajši obiski zdravnika, manj kliničnih preiskav,
manj slikanj, manj zdravil, manj operacij…. Hkrati pa je ta konzervativnost povezana z
empiričnnim mišljenjem in Angleţi so začetniki znanstvenega raziskovanja ter zagovorniki
placeba pri kontrolnih skupinah. Hkrati pa empirični angleški značaj pogojuje malo ukvarjanja z
blagimi boleznimi in nizko predpisovanje antidepresivov, ker je to za njih normalen značaj. Jih
pa skrbi maničnost in manično-depresivna motnja je najpogostejša psihiatrična diagnoza. Ob
splošno stoičnem odnosu do telesa pa imajo eno izjemo – to je tradicionalna skrb za redno
odvajanje in to velja za drugo najpogostejšo temo razgovorov (takoj za kraljevo druţino). Skrb
za ostarele pa je tradicionalna, poleg psihogeriatrov so prvi, ki so uvedli Hospice.
Ameriška medicina je agresivna, vodijo po dozah, agresivnih zdravilih, radikalnih operacijah.
Splošno vodilo je, da je treba nekaj narediti, po moţnosti vse, kar se da! Agresivnost izhaja iz
agresivnega ameriškega značaja in vzgoje, kjer je vodilo, da je vse moţno. In v praksi za
prepričevanje, da je to res, potrebujejo veliko psihiatrov. Ţe njihove fraze v zvezi z boleznimi so
agresivne: premagujemo raka, premagali bomo nalezljive bolezni…in ne glede na vrhunsko
strokovnost, ostaja mnogo nerazloţljivih dejstev kot najvišji deleţ carskih rezov in epiziotomij,
ogromno totalnih histerektomij in prostatektomij. Zato je za zdravnike zaţeljen skoraj obsesivno-
kompulzivni značaj. Po drugi strani pa so uvedli diagnozo neurastenija, sedaj bolj znano kot
»burn-out« sindrom, sindrom izgorelosti, ki je posledica agresivnega ţivljenja in deloholičnosti.
Za Ameriško medicino je značilno, da rada pretirava – na primer uvedli so zaščito pred
bakterijskim endokarditisom, vendar smo kasneje zniţali doze in omejili indikacije. Tudi njihove
interpretacije rezultatov so lahko posebne - na primer opisali so 20% zmanjšanje smrtnosti, pri
čemer so jo zmanjšala od 7,7% na 6,2%. In vsa ta pretirana zdravljenja so privedla do sodobnih
poročil o visoki obolevnosti in smrtnosti zaradi stranskih učinkov zdravil in medicinskih
postopkov (do 36% bolnikov v univerzitetnih institucijah). In pogosto je preveč preiskav pri
pacientih znak skrivanja, nezmoţnosti in slabe pripravljenosti na kronične bolezni. Splošno
velja, da sta za Američane bolezen in smrt sovraţnik, mnogo simbolnih strahov pa je povezanih
z virusi in bakterijami. Zato so Američai pretirali z dezinfekcijo, pričeli s prekuhavanjem vode in
uvedli ustekleničeno vodo. Zaradi mehanicističnega pogleda na bolezni so dobri v razvoju
mehanskega srca in podobnih pripomočkov.
Kaj je problem razumevanja znanstvene medicine? Dr. Archibald Cohrane je je v svoji knjigi
»Effectiveness and Efficiency« iz leta 1971 natančno definiral temelje znanstvene medicine,
danes poznane kot »evidence based medicine« - z dokazi podprte medicine, ki sledi
randomiziranim kontroliranim študijam (RCT – randomized controlled trials), pa vendar ni vse
enostavno. Prvi problem teh študij je, da marsikje izvajanje zdravljenja s placebom pri kontrolni
skupini velja za neetično (npr. v ZDA). Poleg tega številne nacionalne medicinske revije z
odličnimi raziskavami, niso širše poznane. Na primer Angleţi ne berejo francoskih člankov,
Francozi ne nemških in obratno. Tudi druţenje in razpravljanje na kongresih je znotraj
nacionalno pogojenih skupin (npr. nihče ne posluša zares Francoskih predavateljev,…). Tako na
primer so 1981 zasluge za opis infektivnega bakterijskega endokarditisa pripisali Angleţu
Churchillu s sodelavci zaradi objave v angleški reviji, pri čemer je v Franciji pred tem izšlo ţe 10
člankov na to temo. Poleg tega je za primerjavo potrebno poznati različno nomenklaturo po
različnih drţavah (in zmeda je lahko velika). Pa tudi v primerih enojezičnosti in enotne doktrine
in kulture, se zgodi, kot je opisal dr. E. M. Glaser kot urednik BMJ (British Medical Journal), da
je v isti številki opazil zaključek kot komentar pri 4% smrtnosti, pri neki metodi, da je »potrebno
nadaljnje raziskovanje v tej smeri« in pri 1‰ smrtnosti pri drugi metodi, da je »metoda
nesprejemljiva zaradi stranskih učinkov«. Torej zaključke diktira subjektivno prepričanje
avtorjev o ustreznosti neke metode, kar je v glavnem pogojeno s tem, če so jo razvijali sami ali v
njihovi drţavi. In isti urednik je opazil, da izsledke o kemoterapiji pri sicer neozdravljivem raku,
ki podaljša preţivetje za nekaj mesecev ob hudem bruhanju, razumejo Angleţi kot neustreznost
20
tega zdravljenja zaradi kvalitete ţivljenja in Američani kot zmago nad smrtjo za nekaj mesecev.
Tudi nekritično citiranje po pomembnih avtorjih vodi lahko do ignorance pomembnih izsledkov,
katerih primeri so tudi znani.
Tudi pomen zavarovalniškega sistema in njihovega načina vrednotenja plačevanja zdravniških
storitev je pomemben - v šali določa število šivov za isto rano v različnih drţavah (v Španiji 2, v
Avstriji 6 in v Belgiji kolikor jih lahko spravijo na rano!). Tudi število obiskov pri zdravniku
letno v posamezni drţavi, določa način vrednotenja teh storitev ali pacientov.
Tudi nasilnost farmacevtskega trţnega lobija in medijev vpliva na današnjo medicino, ponavadi
v napačni smeri. Prvotna predvidevanja, da bo Evropska unija pomenila skupen farmatcevki trg
v večini Evrope, so se izkazala za nemogoča. Komisija za zdravila EU v Londonu je namreč v
prvih 3 letih uspela kot skupno registrirati le 1 zdravilo in drţavna regulacija ostaja
pomembnejša – na primer Francozi so najbolj skrbni pri stranskih učinkih na jetra,…
Kako sodni sistemi določajo doktrine je primer, da morajo Ameriške bolnice nadaljevati
zdravljenje in oskrbo novorojenca brez moţganov, če to ţelijo starši – obratno je v Veliki
Britaniji. In kaj pomeni za slovensko medicino najbolj drastičen ukrep – zaporna kazen za
zdravničino napako zaradi opustitve dolţnosti in so nekaznovani mnogi, ki » niso naredili kar bi
morali« in uničili slovensko gospodarstvo, pa bo jasen v prihodnosti.
In kdo smo Slovenci? Slovenščina, jezik je tisti, ki nas je oddvojil od nemške kulture in
zagotovil narodovo identiteto. Anton Trstenjak nas je v svoji knjigi Misli o slovenskem človeku
opisal v idealizirani podobi – pridne, poštene, povsem drugačne od juţnih Slovanov in njihovih
moralnih norm. Pa nima čisto prav, tako meni prof. dr. Boţidar Jezernik, profesor za etnologijo
Balkana in kulturno antropologijo. Zaradi zgodovine kot suţnji in tlačani je dejstvo, da nismo
imeli prave vzgoje v politični emancipaciji. In vera, da si politično emancipiran ko zavladaš
drugemu tako, kot so prej vladali tebi, je eden osnovnih razlogov za politično in ekonomsko
krizo pri nas. Hkrati pa imamo tako malo liberalne zgodovine, da nas še vedno uničuje delitev
zgolj na rdeče in bele.
Ustvarili pa smo si številne mite kot o pridnosti, ki pa je posledica primerjave zgolj z juţnimi
Slovani, pa še to velikokrat neupravičeno. Pridnost Slovencev je visoka vrednota, je pa hkrati
posebna, ker je povezana z neučinkovitostjo – in irelevantnost pridnosti brez učinkovitosti ni
splošno prepoznan problem. Tudi slovenska majhnost s kompenzatornim občutkom, da smo
središče sveta, je vzrok, da stvari hočemo početi po svoje in nimamo prilagodljivosti, ki bi nas v
sedanjem času laţje vodila v prihodnost. In tako pogosto capljamo za drugimi. Tudi poštenost je
mit, kritični smo predvsem do poštenosti drugih, zase pa imamo pogosto številne razlage, zakaj
popuščamo od nje – se pač »znajdemo«. In takšna poštenost se kaţe od politikov navzdol v vseh
segmentih druţbe.
Benedict Anderson pravi, da je narod produkt tiska. To gotovo drţi za Slovence, kjer vsi vemo,
kako se je spremenila kultura branja. Rumeni tisk je močno prevladal nad tistim, ki se trudi še z
poglobljenim novinarstvom. Ţalostno je, da danes cenimo predvsem površne in hipne učinke, za
katere v resnem časopisju ne bi smelo biti prostora. Zgodovinsko poznana medijska manipulacija
je bila mesojeda bakterija, pri čemer je ta Streptokok A bil poznan ţe dolgo prej in ni bilo
nobenega podatka o naraščanju okuţb z njo. Medijska pozornost in učinek zastraševanja je
potem polnil časopise še dolgo časa. Razlaga je, da rabimo neprestano nove sovraţnike in po
AIDSu so mnogokrat morali sami producirati nove.
Zelo Slovenska se mi zdi dogma o antibiotikih in neuţivanju alkohola, kar velja za znano
pravilo, kljub temu, da je navodila ob na primer tabletah Amoksiklava ne opisujejo. V resnici
21
ima alkohol ob jemanju le nekaterih antibiotikov izjemno slabe stranske učinke – kot pri
metronidazolu.
Zelo redko pa zmanjša učinkovanje antibiotika – pri tetraciklinih. To slovensko odpovedovanje
je bolj znak narodne slabe vesti ob sicer preobilnem pitju alkohola in smo se pripravljeni le-temu
odpovedati ob bolezni!
Slovenski problem je, da ne znamo sprejemati domačih avtoritet – in hkrati povezan z
nesamozavestjo, ker imamo nekritično spoštovanje do tujega, zlasti ameriškega, tudi v
zdravstvu. Na primer, cenimo vse, kar je ameriško in velikokrat povsem nekritično. Na primer
doktorat v Ameriki pomeni vso spoštovanje in avtomatsko avtoriteto. In čeprav gre na primer v
znanem primeru za doktorat na instituciji, s katerim ne dobiš nobene sluţbe v New Yorku (ker v
Ameriki je vaţno kje kaj narediš in obstajajo poznane rangirne lestvice), je ta v Sloveniji
pomenil garancijo za mesto, ki bi naj pomembno vplivalo na ves zdravstveni sistem. In končajo
se take stvari pogosto slabo. In pogosto nespoštovanje domačih avtoritet vodi v napake.
Poleg te nesamozavesti pa hkrati gojimo individualni egocentrizem, tudi v zdravstvu. Tudi
zobozdravniki v Sloveniji redko premorejo spoštljivost do delov kolega brez komentiranja, ki
napeljuje k premišljevanju o napakah. Poznam tudi primer, ko je s pisnim izvidom kolega
popljuval svojega kolega zobozdravnika brez strokovne in znanstvene osnove. Le-ta bi morala
biti pogoj za tako delo, če nas na primer etika tega početja ne moti.
Kombinacija nesamozavesti, kritičnega spoštovanja tujih avtoritet in slovensko polnjenje ega na
»svojem malem vrtu« je značilna tudi za zdravnike in zobozdravnike, ki se v iskanju trdnosti
namesto v stroki in znanosti znajdejo v mejnih, alternativnih strokah. To samo po sebi s
kritičnim znanjem, ki preprečuje vpletanje na načine, ki pomembno vplivajo na doktrinarno
medicinsko zdravljenje, ne bi bilo pomembno. Kadar pa postane to nadomestek, namesto
dopolnilo pa postane nevarno, saj pogosto slabša zdravljenje. Pri zobozdravnikih na primer sedaj
nekateri iščejo uteho pri gibanju celostnega holističnega zdravljenja. Gibanje, ki se je v ZDA
začelo s Higginsom 1985, praktično končalo oz.zelo omejilo pa konec prejšnjega tisočletja z
odvzemom licence Higginsu in številnimi sodnimi postopki, ki so končali z obsodbami
zobozdravnikov. Gre za protiamalgamsko gibanje, medijsko sproţeno 1990 z oddajo CBS
mreţe. Kljub natančnim študijam iz leta 1993 in 1998 o varnosti amalgamskih plomb a Ameriki,
se je razširilo na teorijo o vplivu mrtvih zob na številne imunsko pogojene in druge bolezni
(levkemije, multiplo sklerozo….). Tega modnega gibanja ni uspela zamejiti stroka ampak sodni
sistem. In z veliko zamudo sedaj to gibanje postaja popularno v Sloveniji in detoksifikacije od
kovin ljudje dobro plačujejo. Mene moti predvsem zamuda in nesledenje rezultatom. Sedaj v
medijsko lačni Ameriki in v drugem kritičnem svetu ni več diskusij o avitalnih zobeh in
amalgamih, ampak bisfenolu A. Bisfenol A je prepoznan kot škodljiv, tudi kancerogen, zato ţe
prepovedan v nekaterih drţavah v embalaţah in podobno. Ampak imamo ga tudi v kompozitih in
klinični pomen se sedaj na veliko raziskuje. In kot kaţe Slovenci tenutno propagiramo ta
material pred amalgamom! Ne zavedamo se, da nas kot strokovnjake ščiti znanje ne samo pred
sodnimi napakami, ampak tudi tistimi, ki obremenjujejo samo naš vsakdanj in našo vest. Za tako
znanje pa moramo skrbeti sami in osnova našega dela je spoštovanje znanstvenih resnic.
Razcvet alternativnih zdravilcev v Sloveniji bi nas moral skrbeti z druge plati. Zame je znak, da
ljudje s teţavami, ki ob splošni krizi naraščajo, dojemajo tudi svoje bolezni slabše kot sicer.
Hkrati pa pogrešajo v tradicionalni medicini poleg znanja in tehnične opreme, skrb in
prizadevanje zdravnika in zobozdravnika za posameznika kot celoto. Da ta segment zdravljenja
enako pomembno vpliva na izide zdravljenja, poznano. Poznamo visoko delovanje placeba in
Hartworthov efekt. Tako potrebo po tem delu prevzemajo drugi, ampak predvsem zato, ker mi,
kot osnovni terapevti, to slabo izvajamo. In to je nekaj, kar zahteva veliko našega razmisleka.
22
Zaključek
Kot vedno laţje prepoznamo narodni značaj drugih kot lasten. In poleg zgodovinsko pogojenega
značaja naroda obstaja še močan vpliv vere in velik razpon v individualnih značajih. Osnovni
zaključek bi verjetno bil, da moramo drugačnost spoštovati, ne zanikati. Naivno bi bilo
pričakovati čudeţne rešitve za vsako bolezen. Priznati bi morali, da obstaja več moţnih rešitev in
se izogibati prehitremu sprejemanju novih enkratnih izsledkov in hkrati ne vztrajati pri trmastem
nesprejemanju novosti. Boljše razumevanje predsodkov in pristranosti bi pomagalo razsvetliti
pretekle napake za izogibanje bodočih.
Literatura:
1.
Payer L. Medicine & Culture. An Owl Book 1996; New York.
2.
Jezernik B. (ur.). Kulturna dediščina in identiteta. Ţupančičeva knjiţnica 2010, Ljubljana.
3.
Podkriţnik M. Mladino je treba poslati na dolgo potovanje. Boţidar Jezernik o slovenskem človeku. Sobotna
priloga; Delo, 2. 11. 2013.
4.
Moerman DE. Cultural Variations in the Placebo Effect: Ulcers, Anxiety, and Blood Pressure. Medical
Anthropology Quarterly 2000; 14: 51-72.
5.
Göhring TN, Schicht OO, Imfeld T. Is amalgam a health hazard? Ther Umsch. 2008 Feb;65(2):103-10.
6.
Syversen T, Kaur P. The toxicology of mercury and its compounds. J Trace Elem Med Biol. 2012; 26(4):215-26.
7.
Mutter J, Naumann J, Guethlin C. Comments on the article "the toxicology of mercury and its chemical
compounds" by Clarkson and Magos (2006). Crit Rev Toxicol. 2007; 37(6): 537-49; discussion 551-2.
8.
Food and Drug Administration, HHS. Dental devices: classification of dental amalgam, reclassification of dental
mercury, designation of special controls for dental amalgam, mercury, and amalgam alloy. Final rule. Fed
Regist. 2009; 74: 38685-714.
9.
Koral SM. Mercury from dental amalgam: exposure and risk assessment. Compend Contin Educ Dent. 2013; 34:
138-40, 142, 144.
10.
Gupta SK, Saxena P, Pant VA, Pant AB. Release and toxicity of dental resin composite. Toxicol Int 2012; 19(3):
225-34.
Prof. dr. Nataša Ihan Hren, dr.med., specialist maksilofacialne kirurgije,
Klinični oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo, UKC Ljubljana, Zaloška 2, Ljubljana.
23
ZAPLETI PRI LOKALNI ANESTEZIJI, PREPREČEVANJE IN UKREPANJE
Marko Boţič
Uvod
Aplikacija lokalnega anestetika pogost postopek v zobozdravstveni ordinaciji in v ambulantah
oralnih in maksilofacialnih kirurgov. Zapleti pri lokalni anesteziji se pojavljajo med 3,5 in 5,7 %.
Zaplete lahko preprosto razdelimo na takojšnje (T) in zakasnjene (Z) ter na lokalne (L) in
sistemske (S). Deleţ resnih, ţivljenje ogroţajočih zapletov, je nizek, 0,05 – 0,1 %. Glede na rast
števila bolnikov s pridruţenimi boleznimi, lahko pričakujemo porast nekaterih sistemskih
zapletov pri lokalni anesteziji. Najpogostejši in ukrepanje pri njih so opisani v nadaljevanju.
POZITIVNA ASPIRACIJA (TL)
O pozitivni aspiraciji govorimo, ko gre za krvavo obarvanje raztopine lokalnega anestetika, ko v
brizgi ustvarimo negativni tlak z iglo na mestu predvidene aplikacije. Je relativno pogost (5 – 10
%) zaplet pri blokadi n. alveolaris inferior, manj pogost pa je v drugih področjih maksilofacialne
regije. Gre za »zaplet«, ki se mu, ker gre za slepo metodo, ne da povsem izogniti. Aspiracija pred
aplikacijo je postala obvezna zaradi intravaskularnih aplikacij, do katerih je prihajalo pred
uvedbo karpul, ki omogočajo aspiracijo; te karpule so v uporabi pribliţno od šestdesetega leta
prejšnjega stoletja. Ukrepanje pri pozitivni aspiraciji je zamenjava karpule oz. brizge z lokalnim
anestetikom, da lahko ponovno ocenimo aspiracijo. Poročajo o višjem deleţu pozitivnih aspiracij
po pozitivni prvi aspiraciji.
KRVAVITEV (TL)
Krvavitev na mestu vboda je redka in nepomembna posledica aplikacije lokalne anestezije, saj
gre v veliki večini za manjšo in samoomejujočo krvavitev. Ukrepanje je tamponada oz. pritisk
na mesto vboda; ponavadi se krvavitev ustavi v minuti ali nekaj minutah.
HEMATOM (ZL)
Hematom je posledica razlitja krvi v mehka tkiva, ki se na sluznici ali koţi kaţejo kot vijoličasto
zabarvana površina. Barva se skladno z razgrajevanjem hemoglobina postopno spreminja, zaradi
sile teţnosti pa se tudi lokacija spremeni na niţje leţeče predele; sprememba postopno izgine v
nekaj tednih. Gre za nenevaren zaplet, ki je pri uporabi pravilne tehnike redek. Pogosteje
opaţamo hematome pri bolnikih na antiagregacijski in/ali antikoagulantni terapiji, ter pri
bolnikih, ki zaradi trigeminalne nevralgije prejemajo na enako mesto več zaporednih blokad z
lokalnim anestetikom. Preprečimo jih s čim manj travmatsko aplikacijo in s čim manj vbodi za
dosego anestezije določenega področja. Potrebno je pomiriti bolnika in mu predstaviti
Dostları ilə paylaş: |