Zapleti: prepoznava, preprečevanje in zdravljenje

Uvod  
Nadomeščanje  vertikalnih  kostnih  defektov  predstavlja  v  sodobni  implantologiji  svojevrsten 
izziv. Kot ena izmed uspešnih metod se je v zadnjem času uporablja tehnika kostno-periostnega 
reţnja (KPR), ki ima svoje omejitve zaradi lastnosti tkiv, katerih integriteta ne sme biti porušena. 
Lahko  se  jo  uporablja  tako  v  zgornji  kot  spodnji  čeljusti.  Pomembno  pri  tehniki  KPR  je,  da  s 
pravilno  polkroţno  incizijo  mehkih  tkiv  v  vestibulumu  in  natančno  osteotomijo  ohranimo 
prekrvavitev  prostega  segmenta.  Histološko  je  bilo  dokazano,  da  prosti  del  kosti,  ki  nima 
prekinjenega  lingvalnega  ali  palatinalnega  periosta  ostane  vitalen  tudi  po  šestih  mesecih. 
Pomični segment kostnine lahko premaknemo do 10 mm vertikalno, vendar je večina premikov 
med 4 in 8 mm. Vedno mora biti napravljena osteosinteza, ki nasprotuje vleku mišic. Zaţeleno 
je,  da  je  narejena  5mm  pod  mejo  prirasle  in  pomične  sluznice  in  ne  poteka  preko  vrha 
alveolarnega  grebena.  Sluzničnega  pokrova  na  vrhu  alveolarnega  grebena  ne  sproščamo,  kar 
zagotavlja kasnejšo ustrezno prekrvavitev gibljivega segmenta. Osteotomije pričnemo z vrtečim 
ali ultrazvočnim rezilom, dokončamo jih praviloma z osteotomi. Tako poskrbimo, da lingvalni 
periost ostane intakten. Sledi dvig prostega segmenta kosti, ki naj bi v višino in širino meril vsaj 
5mm. V novo nastali prazni prostor lahko kot interpozicijski graft vstavimo prilagojeni avtogeni, 
avtologni,  heterologni  ali  sintetični  kostni  nadomestek.  Skupaj  s  prostim  segmentom  ga 
učvrstimo  z  osteosintezo.  Mehka  tkiva  zašijemo  brez  napetosti.  Predpišemo  antibiotik  po 
protokolu. 
Prikaz primera 
56-letna pacientka je prišla na KO za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana zaradi 
nestabilne spodnje totalne proteze. Imela je brezzobo zgornjo in spodnjo čeljust. Večino zob je 
pacientka  izgubila  zaradi  parodontalne  bolezni.  V  spodnji  čeljusti  je  bila  prisotna  močna 
resorpcija  alveolarnega  grebena  stopnje  E  po  Lekholm-Zarbu,  kar  je  bil  vzrok  slabe  retencije 
totalne  snemne  proteze  (TOP).  Tipni  sta  bila  izstopišči  mentalnih  ţivcev.  CB  CT  je  pokazal 
močno  resorbiran  alveolarni  greben  spodnje  čeljustnice.  Največja  višina  je  bila  6mm.  Odločili 
smo se za rehabilitacijo z implatatno podprto TOP. Napravljena je bila dograditev alveolarnega 
grebena spodnje čeljusti s KPR z interpozicijskim heterolognim kolagenskim graftom (Sp-Block, 
Osteobilo,  Tecnoss).  Pri  osteotomiji  smo  ločili  spino  mentalis  od  baze  na  katero  se  naraščajo 
zunanje  mišice  jezika,  ki  bi  lahko  ogrozile  pravilni  poloţaj  pomičnega  segmenta  s  pomikom 
prostega segmenta lingvalno.  S pomočjo dveh mini ploščic smo  uspeli vzpostaviti zadovoljivo 
stabilnost  segmenta  skozi  celotno  obdobje  celjenja.  Po  operaciji  smo  predpisali  Amoksiklav 
1000mg  na  12ur  za  10  dni.  Celjenje  je  potekalo  brez  zapletov.  Po  šestih  mesecih  smo  višino 
alveolarnega  grebena  izmerili  na  9-10mm.  Takrat  smo  pacientki  v  eni  fazi  odstranili 
osteosintetski  material  in  vstavili  dva  implantata  (Ankylos,  Dentsply  implants)  dolţine  8mm  v 
področji 32, 42 in napravili vodeno kostno regeneracijo zaradi dehiscence bukalno. Šest mesecev 
po vstavitvi implantatov je pacientka prejela implantatno podprto totalno protezo. 
Zaključek 
KPR s interpozicijskim graftom je predvidljiv poseg za dograditev alvolarnega grebena spodnje 
čeljustnice, ki pa ima omejitve pri pridobivanju višine. Glavni prednosti postopka sta ohranitev 
vitalnosti prostega segmenta s posledično majhno stopnjo resorbcije in ustrezna tridimenzionalna 
pridobitev kostne mase z osteosintezo in interpozicijskim heterolognim kolagenskim graftom, ki 
ima ustrezne lastnosti za modelacijo z vrtečimi inštrumenti. 
 
Ţiga Kovačič dr.dent.med., specializant maksilofacialne kirurgije, 
Klinični oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo, Zaloška cesta 2, UKC Ljubljana.  
 

89 
MUKOZNI MELANOM USTNE VOTLINE 
Ţiga Kovačič, David Debevc, Tadej Dovšak, Vojko Didanovič, Aleš Vesnaver, Andrej Kansky 
Uvod 
Večina  melanomov  je  koţnega  izvora.  Lahko  pa  se  razvije  tudi  v  drugih  tkivih,  ki  vsebujejo 
melanocite,  kot  na  primer  uvea,  leptomeninge,  sluznice  gastrointestinalnega,  respiratornega, 
urogenitalnega trakta. Mukozni melanom ustne votline (MMUV) je redka bolezen, ki se razvije 
iz melanocitov, ki leţijo v bazalni plasti epitelija sluznic. Incidenca je 1,2/ 10 milijonov  letno. 
Predstavlja  0.2%  do  8%  vseh  melanomov  ter  0,5%  malignih  obolenj  ustne  votline.  V  ustni 
votlini  se  melanom  najpogosteje  pojavlja  na  sluznici  trdega  neba  (40%),  sledi  dlesen  zgornje 
čeljusti ter nato dlesen spodnje čeljusti in bukalna sluznica. Etiologija MMVU ni znana, moţni 
etiološki  faktorji  so:  mehanska  travma,  tobak,  izpostavljenost  formaldehidu,  alkohol.  Klinične 
značilnosti sluzničnega melanoma so makularne nodularne ulcerozne lezije, pri katerih barva, ki 
ni  enakomerna,  variira  od  temno  modre  do  črne  z  nepravilnimi  robovi.  Diferencialno 
diagnostično pride v poštev Addisonova bolezen, modri nevus, Kaposijev sarkom, amalgamske 
tetovaţe, melanotične makule, kadilska melanoza … Sluznična predstopnja še ni povsem jasno 
identificirana, čeprav bi atipična melanocitna hiperplazija lahko predstavljala proliferativno fazo 
pred  očitnim  pojavom  neoplazije.
 
Primarno  zdravljenje  je  operativno.  Bolniki  so  pooperativno 
zdravljeni tudi z radioterapijo, kar naj bi zmanjšalo verjetnost za ponovitev bolezni, a enotnega 
mnenja  glede  prispevka  k  izboljšanju  preţivetja  ni.
 
Zaradi  velike  verjetnosti  oddaljenega 
metastaziranja  se  postavlja  vprašanje  sistemskega  adjuvantnega  zdravljenja.  Obstoječi 
kemoterapevtiki  se  v  zdravljenju  tako  koţnega  kot  mukoznega  melanoma  niso  izkazali  za 
uspešne.  Raziskave  se  zato  zadnja  leta  usmerjajo  predvsem  v  sistemsko  zdravljenje  z 
imunomodulatorji.  Prognoza  bolezni  je  danes  kljub  modernim  diagnostičnim  metodam  in 
agresivnemu zdravljenju še vedno zelo slaba saj je 5-letno preţivetje je 10 do 30%. 
Klinični primer 
67-letni  moški  je  bil  napoten  na  KO  za  maksilofacialno  kirurgijo  zaradi  mesec  dni  trajajoče 
spremembe  na  bukalni  sluznici  levo.  Pacient  ima  urejeno  sladkorno  bolezen  in  arterijsko 
hipertenzijo.  Sprememba  v  ustni  votlini  je  bila  videti  kot  fibrom  pecljate  oblike,  velikosti 
1,5x1cm  pokrita  z  zadebeljeno  belkasto  sluznico.  Okolna  sluznica  je  bila  zadebeljena  na 
nekaterih  mestih  temno  pigmentno  obarvana.  Pecljati  del  spremembe  smo  odstranili  in  tkivo 
poslali  na  patohistološko  preiskavo,  ki  je  pokazala,  da  gre  za  maligni  melanom-nodularni  tip 
(velikost 7mm, debelina 4mm). Pacient je bil predstavljen na MAFA-ONKO konziliju kjer so se 
odločili  kirurško-radioterapevtsko  zdravljenje.  Ob  operaciji  je  bila  napravljena  radikalna 
ekscizija na lični sluznici ter, SND disekcija vratnih bezgavk levo (T3N2b) ter rekonstrukcija z 
radialnim mikrovaskularnim reţnjem. Področje je bilo nato še obsevano z 64 Gy. 
Zaključek  
Bolniki  z  mukoznim  melanomom  zaradi  odsotnosti  zgodnje  simptomatike  pogosto  pridejo  v 
obravnavo  v  napredovalem  stadiju  bolezni.  Preventivno  je  potrebno  dobro  samoopazovanje  ter 
prepoznava sumljivih sprememb s strani zobozdravnika in druţinskega zdravnika. Ob pojavu le 
teh je potrebna ekscizijska biopsija sprememb. Ob diagnozi melanoma pa je zdravljenje kirurško 
s kasnejšim obsevanjem. 
 
Ţiga Kovačič dr.dent.med., specializant maksilofacialne kirurgije, 
Klinični oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo, Zaloška cesta 2, UKC Ljubljana.  
 
 

90 
KOMBINIRANA ORTODONTSKO KIRURŠKA OBRAVNAVA OBOJESTRANSKO 
IMPAKTIRANIH ZGORNJIH STALNIH PODOČNIKOV 
Boštjan Lavriša, Vojko Didanovič, Maja Ovsenik 
Uvod 
Motnje  v  izraščanju  zgornjih  stalnih  podočnikov  so  pogoste,  saj  se  podočnik  razvija  visoko  v 
zgornji  čeljustnici  in  ima  v  primerjavi  z  drugimi  zobni  najdaljšo  pot  izraščanja.  Normalen  čas 
izrasti je v 95% slovenske populacije pri deklicah do starosti 12,5 let, pri dečkih pa do starosti 
13,5  let.  Zgornji  stalni  podočniki  so  za  spodnjimi  modrostniki  najpogosteje  impaktirani  zobje. 
Pojavljajo se v 2% populacije, dvakrat pogosteje pri ţenskah. Najpogosteje najdemo impaktiran 
zgornji  stalni  podočnik  enostransko  in  le  v  8%  primerov  obojestransko;  na  nebu  v  85%  in  v 
vestibulumu v 15%. Klinično pogosto opaţamo pridruţene znake: tesno stanje z ozkimi zobnimi 
loki,  prisotni  mlečni  podočnki,  infraoklizija  mlečnih  molarjev,  aplazija  drugih  ličnikov, 
nepravilne  zobne  krone  stranskih  sekalcev,  hipoplastična  sklenina  impaktiranih  podočnikov. 
Ključno  za  zgodnje  odkrivanje  impaktiranih  podočnikov  je  pojav  izbokline  v  vestibulumu  18 
mesecev  pred  pričakovano  izrastjo.  Če  izbokline  ne  tipamo,  opravimo  rentgensko  diagnostiko. 
Na  panoramskem  rentgenskem  posnetku  ocenjujemo  prekrivanje  zobne  krone  impaktiranega 
podočnika  s  koreninami  stalnih  sekalcev,  kot,  ki  ga  oklepa  os  impaktiranega  podočnika  z 
medialno  linijo  in  oddaljenost  od  grizne  ravnine.  Bolj  mezialno  ko  leţi  impaktiran  podočnik, 
slabša je napoved izrasti in večja je nevarnost resorpcij korenin sekalcev. 
Klinični primer 
17-letna pacientka, ki je bila napotena na Kliniko za zobno in čeljustno ortopedijo Stomatološke 
klinike, UKC v Ljubljani, je imela v zgornji čeljustnici prisotna oba mlečna podočnika, na nebu 
za njima pa sta bili lepo vidni izboklini prekriti z nebno sluznico, ki sta pričali o obojestranski 
impaktiranosti  podočnikov  na  nebu.  Zobna  loka  sta  bila  oţja  od  referenčnih  vrednosti  in  v 
mezilnem  okluzijskem  odnosu.  Panoramski  rentgenski  posnetek  je  pred  začetkom  obravnave 
prikazal  impaktirana  zgornja  stalna  podočnika,  ki  sta  bila  nagnjena  mezialno  in  se  s  kronama 
projecirala  preko  korenin  zgornjih  stalnih  centralnih  sekalcev.  Nameščen  je  bil  nesnemni 
ortodontski aparat v oba zobna loka. Po končani nivelaciji je bila v lokalni anesteziji opravljena 
ekstrakcija  zgornjih  mlečnih  podočnikov  in  odprta  fenestracija  na  nebu  impaktiranih  stalnih 
podočnikov.  Po  odstranitvi  gingivalne  preveze  (Peripack)  se  je  na  kroni  sluznično  in  kostno 
sproščenih zgornjih stalnih podočnikov namestilo nosilca, tako da ju je bilo moč z vlekom, sprva 
v  distalni  in  šele  nato  v  vestibularni  smeri,  uvrščati  v  pripravljeni  vrzeli  v  zgornjem  zobnem 
loku. Mezialni odnos čeljustnic v sagitalni smeri se je korigiral z medčeljustničnimi elastičnimi 
tegi tretjega reda. Aktivna obravnava je trajala 34 mesecev. Za vzdrţevanje doseţenega stanja je 
bila izdelana klasična zgornja retencijska plošča in nameščena pletena ţična retencijska loka. 
Zaključek 
Skrbno  načrtovana  kombinirana  ortodontsko  kirurška  obravnava  impaktiranih  zgornjih  stalnih 
podočnikov  zagotavlja  stabilen  in  estetski  rezultat.  Sama  obravnava  je  daljša  od  povprečne 
ortodontske obravnave in  sicer zaradi  zahtevne interdisciplinarne obravnave, relativno velikega 
premika  zob,  predvsem  pa  zaradi  večkrat  nepredvidljivega  odziva  impaktiranih  stalnih 
podočnikov na samo obravnavo. 
 
Boštjan Lavriša, dr.dent.med, specialist čeljustne in zobne ortopedije, 
Zdravstveni dom, Zobozdravstveno varstvo Nova Gorica. 
 

91 
NOV KIRURŠKI LUKSATOR ZA EKSTRAKCIJE ZOB 
Jure Poglajen 
Uvod 
Zobozdravnik v splošni ambulanti se vsakodnevno srečuje z ekstrakcijami zob. Tako v njegovem 
kot  tudi  v pacientovem interesu  je, da se ob  ekstrakciji  okolna tkiva ohranjajo nepoškodovana. 
Po novejših smernicah naj bi ekstrakcija potekala z minimalno biološko škodo, kar pomeni da se 
ohranja  oz.  čim  manj  poškoduje  okolna  tkiva  (dlesen  in  še  pomembnejše,  alveolarna  kost). 
Ohranjanje  alveolarne  kosti  je  bistvenega  pomena  neglede  na  to,  kakšna  rešitev  sledi  po 
ekstrakcijah in je ključno za retenco in stabilizacijo delne snemne proteze in zelo pomembno za 
ustrezno  osteointegracijo  zobnih  implantatov.  Zato  se  razvijajo  različne  tehnike  ekstrakcij.  Pri 
doseganju omenjenega cilja nam pomaga nov, moderni ekstrakcijski pripomoček, Luxator LX. 
Prikaz primera 
Za ohranjanje mehkih tkiv in alveolarnega grebena pride v poštev uporaba luksatorjev. Švedsko 
podjetje  Directa  AB  ţe  več  let  izdeluje  ročne  inštrumente  kot  so  Luxator  periotomi  in  Luxator 
forte  elevatorji.  V  zadnjem  času  pa  je  podjetje  predstavilo  nov  inštrument,  Luxator  LX  – 
mehanski periotom, ki ga poganja mikromotor. 
 
Kratek povzetek ekstrakcije z luksatorjem LX: 
1. Anamneza, temeljit klinični pregled in pregled RTG dokumantacije 
2. Aplikacija lokalne anestezije 
3. Pacientu se razloţi sam postopek 
4.  Konice  luksatorja  LX  (0.8mm)  naj  se  uporabljajo  pri  nizkih  obratih  (2000rpm-4000rpm), 
potek konice naj gre okrog celotnega zoba, da se prekinejo vsak periodontalna vlakna. 
5. Za dodatno luksacijo se nato uporabi inštrument »Luxator forte« 
6. Če je krona zoba ohranjena, se nato zob odstrani s pomočjo ustreznih klešč, če pa je ohranjena 
le korenina se priporoča uporaba klešč Luxator Rootpicker. 
 
Ker  je  konica  luksatorja  LX  pod  kotom  90  stopinj  je  laţji  dostop  in  prekinitev  periodontalnih 
vlaken  zob,  ki  leţijo  posteriorno.  Vertikalno  gibanje  konice  je  omejeno,  kar  omogoča 
kontrolirano in varno uporabo. 
 
Izid ekstrakcij je ugoden, rane so čiste, robovi ostro prekinjeni z malo oz. brez poškodbe okolnih 
tkiv. Vsa omenjena dejstva pripomorejo k hitrejšemu celjenju in ohranjanju alveolarne kosti. 
 
Jure Poglajen, dr. dent. med., 
plusDent zdravstveno svetovanje, Ulica Stanka Škalerja 29, 8250 Breţice. 
[e-mail] 
[phone]  
 

92 
ZLOM SPODNJE ČELJUSTNICE KOT ZAPLET PRI KIRURŠKEM 
ODSTANJEVANJU NEIZRASLEGA ZOBA 
Matic Polak, Andrej Kansky
 
Uvod 
Odstranjevanje neizraslih zob je eden najpogostejših oralno kirurških posegov. Ker se neizrasli 
zobje  večinoma  odstranjujejo  pri  mladih,  so  zapleti  redki.  Zapleti  so  pogostejši  pri  starejših, 
predvsem zaradi ankiloze in počasnejšega kostnega celjenja. Najpogostejši zapleti so: alveolitis 
sicca, krvavitev, vnetje, bolečina in poškodba spodnjega alveolarnega ţivca. Zlom čeljustne kosti 
je zelo redek zaplet, pogostejši v spodnji čeljustnici. Povečano tveganje za tovrstni zaplet je pri 
starejših moških, ankiloziranih  zobeh, kadar zob izpolnjuje večino  volumna kosti,  pri  cistah in 
osteoporozi. Da bi se zapletu izognili moramo pristop načrtovati na mestu kjer je kost nad zobom 
najtanjša,  odstraniti  čim  manj  kostnine  in  zob  pri  odstranjevanju  separirati.  Pri  delu  moramo 
delati  zelo  previdno  in  atravmatsko.  Na  Kliničnem  oddelku  za  maksilofacialno  in  oralno 
kirurgijo UKC Ljubljana smo v 30 letnem obdobju našli štiri primere zloma spodnje čeljustnice 
pri kirurškem odstranjevanju neizraslih spodnjih kočnikov. 
Klinični primer 
Predstavili bomo primer zloma spodnje čeljustnice, ki je sledil kirurškemu odstranjevanju dveh 
spodnji neizraslih kočnikov. Za odstranjevanje smo se odločili zaradi pogostih vnetnih teţav v 
tem predelu. Do zloma spodnje čeljusti je prišlo med posegom. Zlom je bil dokončno potrjen z 
ortopantomogramskim posnetkom. Narejena je bila osteosinteza spodnje čeljustnice, po kateri je 
prišlo do popolne zakostenitve, zapletov po oskrbi zloma ni bilo. 
Zaključek 
Zlom spodnje čeljustnice kot zaplet pri odstranjevanju neizraslih tretjih kočnikov je po podatkih 
iz  literature  zelo  redek,  pojavlja  se  v  0,0046%  -0,0075%.  Ta  zaplet  se  lahko  pojavi  med 
operativnim posegom ali po njem, ko zaradi ţvečnih sil pride do zloma oslabljene čeljustnice. Na 
naši kliniki smo poleg predstavljenega primera v zadnjih tridesetih letih zasledili še tri zlome, ki 
so  nastali  pri  oziroma  po  ekstrakciji  spodnjih  modrostnih  zob.  Glede  na  število  opravljenih 
posegov  lahko  takšen  zaplet  štejemo  med  izjemno  redke  zaplete.  Kljub  vsemu  se  moramo 
zavedati  tudi  tovrstnih  zapletov,  ki  imajo  lahko  za  posledico  odškodninske  zahtevke. 
Priporočljivo je v primerih, pri katerih zob zavzema velik volumen kosti, pred posegom narediti 
CT  s  stoţčastim  ţarkom  in  dobro  razmisliti,  ali  je  zob  res  potrebno  odstranjevati  zlasti  pri 
starejših.  Če  se  zaradi  teţav  odstranjevanju  ne  moremo  izogniti,  je  pomembno,  da  poseg 
naredimo  skrbno,  pacienta  seznanimo  z  moţnimi  zapleti  in  pooperativnimi  navodili.  Celjenje 
kosti  po odstranitvi  zoba običajno  traja več mesecev, v tem času je trdnost  čeljustnice občutno 
manjša, zato je nujno upoštevati omejitve pri grizenju in ţvečenju.  
 
Matic Polak dr.dent.med., 
Klinični oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo, Zaloška cesta 2, UKC Ljubljana.  
 

93 
OSTEOMIELITIS KOT ZAPLET ZDRAVLJENJA ZAPLETENEGA ZLOMA 
SPODNJE ČELJUSTNICE 
Luka Prodnik, Andreja Eberlinc, Vojko Didanovič, Miha Kočar 
Uvod 
Osteomielitis  je  vnetje  kostnine,  ki  zajema  kostni  mozeg  in  spongiozno  kost,  povrhnje  leţečo 
kortikalno  kost  in  pokostnico.  Medularni  kanal  predstavlja  idealno  okolje  za  širjenje  ustnih 
mikroorganizmov iz vnetij zob in obzobnih tkiv ter iz predela poškodb zob in kosti čeljustnic. 
Najpogostejši  povzročitelj  osteomielitisa  obraznega  skeleta  je  mešana  bakterijska  flora; 
oportunistični  dentogeni  mikrobi  postanejo  v  patofizioloških  okoliščinah  patogeni. 
Najpomembnejša  dejavnika,  ki  dovoljujeta  nastanek  osteomielitisa,  sta  motena  lokalna 
prekrvavitev  kostnine  in  motnje  v  bolnikovem  imunskem  sistemu.  Osteomielitis  je  mnogo 
pogostejši  v  spodnji  kot  v  zgornji  čeljustnici,  ker  ima  debelo  kortikalno  kostnino,  ki  iz  vseh 
strani  kot  plašč  tesno  obdaja  medularni  kanal  in  je  v  veliki  meri  odvisna  od  prekrvavitve  iz 
arterije alveolaris inferior. Obstaja več delitev osteomielitisov, največkrat uporabljamo delitev na 
akutno  in  kronično obliko, ki  se nadalje delita na podvrste. Akutni  osteomielitis ob neugodnih 
lokalnih razmerah napreduje v kronično obliko, pri kateri se tvorijo predeli mrtve kostnine, ki jih 
obdaja  granulacijsko  tkivo  z  okolnim  plaščem  novonastale  kostnine.  Lahko  se  pojavi  kronična 
fistula v ustih ali na koţi, kot pozni zaplet so moţni patološki zlomi. Zdravljenje osteomielitisov 
je  kombinirano  kirurško  in  dolgotrajno  antibiotično.  Cilj  kirurškega  zdravljenja  je  odstranitev 
mrtve  kostnine  in  izboljšanje  lokalne  prekrvavitve,  kar  je  predpogoj  za  ozdravitev.  Dodano 
antibiotično  zdravljenje  pomaga  bolnikovemu  imunskemu  sistemu  obvladati  in  premagati 
okuţbo. 
Prikaz primera 
Predstavljamo  primer  26-letnega  bolnika,  pri  katerem  je  po  kirurški  oskrbi  zapletenega  zloma 
spodnje  čeljustnice  prišlo  do  osteomielitisa  čeljustnice.  Bolnik  se  je  2.9.2012  v  Nemčiji 
poškodoval  na  delovnem  mestu.  Na  kliniki  za  maksilofacialno  kirurgijo  v  Münchnu  je  bila 
napravljena odprta naravnava in učvrstitev zlomov spodnje čeljustnice z rekonstrukcijsko ploščo 
in mini ploščicami, zlomljen čeljustni greben zgornje čeljustnice je bil oskrbljen s kambo. V naši 
ambulanti  je  bil  prvič  pregledan  1.10.2012,  ko  je  imel  razgaljen  korpus  spodnje  čeljustnice 
bukalno  in  lingvalno  od  42  do  45.  Prisotna  je  bila  tudi  gnojna  fistula  pod  brado  desno.  Kljub 
lokalni  negi  in  toaleti  se  je  stanje  slabšalo.  V  bolnišnično  obravnavo  je  bil  prvič  sprejet 
14.11.2012, ko je bila razgaljena spodnja čeljustnica lingvalno od 32 do 45, prisotni patološka 
gibljivost med zoboma 44 in 45 ter aktivna fistula. Najprej je opravil 20 potopov v hiperbarični 
komori, nato smo 17.12.2012 odstranili odmrlo kostnino spodnje čeljustnice, ekstrahirali zobe od 
32 do 46 ter odstranili del osteosintetskega materiala. Po odpustu je pacient imel redne kontrole 
v  naši  ambulanti;  še  vedno  je  bila  prisotna  gnojna  fistula  submandibularno,  na  rentgenskih 
posnetkih  je  bilo  videti  napredovanje  osteomielitisa.  Bolnik  je  bil  zato  22.3.2013  ponovno 
sprejet  na  našo  kliniko  in  8.4.2013  smo  naredili  rekonstrukcijo  spodnje  čeljustnice  z 
mikrovaskularnim  kostno-mišično-koţnim  reţnjem  mečnice.  Pooperativni  potek  je  bil  brez 
posebnosti.  Bolnik  je  od  rekonstrukcije  spodnje  čeljustnice  z  mikrovaskularnim  reţnjem  brez 
vnetnih teţav, v teku je tudi implantološko-protetična rehabilitacija spodnje čeljustnice. 
Zaključek 
Predstavljamo redek zaplet po kirurškem zdravljenju zlomov obraznega skeleta  - osteomielitis. 
Osteomielitis  spodnje  čeljustnice  smo  v  več  stopnjah  uspešno  pozdravili  in  bolnik  je  trenutno 
pred implantološko-protetično rehabilitacijo spodnje čeljustnice. 
 
Luka Prodnik, dr.med., specializant maksilofacialne kirurgije, 
Klinični oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo, Zaloška cesta 2, UKC Ljubljana.  
 

94 
PERIIMPLANTITIS 
Andrej Sabo, Nataša Ihan Hren 
 
Periimplantitis je ireverzibilen vnetni proces ob zobnih vsadkih – implantatih z značilno izgubo 
periimplantatne kostnine. Pogostnost periimplantitisa je po različnih študijah različna, opisana je 
od 3% do 36,6%. Na Kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana 
je  bila  opravljena  študija  uspešnosti  implantološkega  zdaravljenja  po  10  letih,  v  kateri  je  bilo 
ugotovljeno,  da  je  bila  pogostnost  periimplantitisa  4,5%.  Glavni  etiološki  dejavniki 
periimplantitisa  so  plak  na  kronah,  povezujejo  ga  z  vzročnimi  bakterijami  podobnimi 
parodontitisu  (P.gingivalis,  T.  Forsythia  in  A.  Actinomycetemcomitans),  hkrati  pa  so  opisane 
bakterije,  ki  jih  v  obzobnih  ţepih  ne  najdemo  (stafilokoki  in  enterokoki).  Periimplantitis 
pospešuje protetična preobremenitev, hkrati med protetično pogojene dejavnike sodi cement kot 
zaostali  tujek  v  periimplantatnem  ţepu.  Dejavnik  tveganja  za  periimplantitis  je  tudi  prisotnost 
parodontalne  bolezni,  ki  poveča  verjetnost  za  pojav  periimplantitisa  za  14-krat,  slabša  higiena 
zlasti pri kadilcih in sladkorna bolezen.  
 
Diagnozo  postavimo  ob  preverjanju  krvavitve  ob  sondiranju  in  po  opravljenem  rentgenskem 
posnetku,  na  katerem  je  vidna  kraterska  izguba  kostnine.  Za  objektivno  merjenje  sprememb  je 
potrebno  izračunavanje  izgube  kostnine  glede  na  poznano  objektivno  dolţino  vgrajenega 
implantata. Osnovno načelo zdravljenja je konzervativno in kirurško saniranje vnetja, vendar ob 
odstranjevanju vzročnih  dejavnikov in kot dodatni cilj zdravljenja periimplantitisa regeneracija 
in tvorba nove kostnine – reosteointegracija implantata v predelu, kjer se je kost zaradi vnetnega 
procesa resorbirala.