Preprečevanje intraoperacijske krvavitve
Intraoperacijsko krvavitev bomo najbolj učinkovito preprečili, če bomo imeli ves čas pred očmi
mesta, ki so za takšno krvavitev rizična in so opisana zgoraj. Poleg tega moramo reze načrtovati
tako, da kasneje niso potrebne premočne sile pri odmikanju mehkih tkiv, saj lahko v takšnih
primerih pride do raztrganin mehkih tkiv in nezaţelenih krvavitev.
Če se zgodi, da v operacijskem polju naletimo na veno, ki nam je napoti in jo moramo prekiniti,
lahko to naredimo na dva načina. Če je majhna, jo na več mestih zakoaguliramo z bipolatorjem
in nato na sredini prekinemo. Če pa je večja, pa jo na dveh mestih podveţemo ali zaklemamo s
posebnima hemostatskima sponkama, nato pa vmes prekinemo. Arterije, tudi manjše, vedno
podveţemo ali zaklemamo. Na ta način učinkovito preprečimo krvavitev in ohranimo polje suho
in pregledno.
V primeru, da moramo opraviti drenaţno incizijo intraoralnega abscesa, vedno pričakujemo
povečano krvavitev iz robov rane, pač zaradi prisotne vazodilatacije. Po opravljeni inciziji in
vstavitvi drenaţnega traku ali cevke rano zatamponiramo in pacientu naročimo, naj počaka, ter
ga ponovno pregledamo čez 15 - 20 min. Če se krvavitev ustavi, gre lahko domov z navodili.
NIKOLI pa ne pustimo domov pacienta, pri katerem se krvavitev ni popolnoma ustavila!
Lokalni dejavnik tveganja so lahko tudi aberantne ţile, t.j. ţile z anatomsko nenavadno lego.
Tako včasih v retromolarnem trigonumu naletimo na emisarno veno. Najbolje je, če veno
sprepariramo in zakoaguliramo ali podveţemo, preden jo prekinemo.
Izjemno nevarno je, če incidiramo hemangiom, še posebej, če je visoko pretočen, ali pa če iz
čeljusti, v kateri je intraosalni hemangiom, izpulimo zob. Mehkotkivni hemangiom prepoznamo
po vijolični zabarvanosti, tipično je privzdignjen nad nivo zdrave okolice in je iztisljiv. Če je
visoko pretočen (t.j., da ga polni arterija), tipljemo v globini pulzacije ali predenje. Včasih lahko
na rtg posnetkih v področju hemangioma vidimo flebolite, ki predstavljajo kalcinacije v
hemangiomskem tkivu. Pri intraosalnih hemangiomih je kostnina tipično spremenjena na rtg
posnetkih, pri pregledu pa večkrat balonirana in podajna na pritisk. Če je korteks močno
stanjšan, je lahko prisoten fenomen ping pong ţogice, vendar hemangioma nikakor ne smemo
74
zamenjati za cisto! Klinična diferencialna diagnostika je zelo enostavna - v lok. anesteziji
sluznice sumljivo cisto nabodemo s tanko iglo - če gre za hemangiom, dobimo pri aspiraciji kri.
Krvavitev iz malignega ulkusa je po navadi venska in jo je pogosto teţko ustaviti samo s
kompresijo. Poskusimo lahko z obodnim prešivom, po potrebi s tamponom, s katerim razjedo
prekrijemo, nato pa ga s prešivi pritisnemo ob podlago, da ustvarimo kompresijo.
Preprečevanje pooperacijske krvavitve
V oţjem smislu so pooperacijske krvavitve tiste, ki se pojavijo po prostem intervalu brez
krvavitve, ki lahko traja od nekaj minut do nekaj ur po posegu.
Daleč najpogostejša pooperacijska krvavitev pri oralno-kirurških posegih je poekstrakcijska
krvavitev, daleč najpogostejši vzrok zanjo pa je opustitev ekskohleacije alveole! V primeru, da je
na korenini periapikalni granulom (PPC), ostane granulacijsko tkivo v kosti, če ga po ekstrakciji
zoba ne izpraskamo z ţličko. Ko izzveni učinek adrenalina, ki je dodan lokalnemu anestetiku, se
ţilice v granulacijskem tkivu znova razširijo in iz granuloma prične mezeti kri, ki začne izpod
koagula teči v ustno votlino. Pred ekstrakcijo je obvezno opraviti rtg slikanje - zaradi oblike in
števila korenin ter zaradi morebitnega granuloma, ciste ali druge nepravilnosti v kosti.
Ekstrahirati zob brez rtg diagnostike je strokovna napaka!
Pooperacijsko krvavitev iz mehkih tkiv učinkovito preprečujemo s čim manj travmatskim delom
- mehkih tkiv ne vlečemo pretirano in jih ne trgamo, sicer lahko po izzvenetju učinka adrenalina
tudi iz njih zakrvavi.
Prepoznava krvavitve
Prepoznava intraoperacijske krvavitve je zelo enostavna, saj začne operacijsko področje bolj ali
manj hitro zalivati kri. Včasih vidimo pri arterijskih krvavitvah tudi značilni pulzirajoči curek.
Če začne pacient krvaveti zaradi globoke vbodne rane v ustno dno in se krvavitev ne ustavi,
samo tamponada ni dovolj! Kri se lahko začne nabirati v globini in se širiti po prostorih med
fascijami, enako kot gnojne infekcije. V najhujših primeri se lahko zaradi krvavitve v ustno dno
pacient zaduši. Rano moramo torej širše razpreti, poiskati izvor krvavitve in ţilo zapreti.
Pri pooperacijski krvavitvi se pacient vrne, po navadi nekaj ur po posegu, iz operiranega
področja ali iz ekstrakcijske rane pa mezi oz. teče kri, ki je tudi s tamponado pacient ni mogel
zaustaviti.
Intraoralna krvavitev iz malignega ulkusa je tako tipična, da jo je ob temeljitem pregledu
nemogoče zamenjati za druge vrste krvavitev. Ob pregledu vidimo razjedo, po navadi dokaj
obseţno, iz katere krvavi.
Krvavitve iz hemangiomov in venskih malformacij so redke, saj imajo oboji čvrsto kapsulo in so
v veliki večini nizkopretočni, poleg tega je njihov izgled skoraj vedno tipičen. Redka je tudi
krvavitev iz intraosalnega hemangioma, pri kateri ob ekstrakciji zoba kri takoj privre iz alveole.
Zaustavitev krvavitve
Pri intraoperacijski krvavitvi moramo obvezno identificirati vzročno ţilo, pri čemer nam z
odmikanjem tkiva pomaga asistent, operater pa s pomočjo aspiratorja ali zloţencev sproti
odstranjuje kri, dokler ne najde izvora krvavitve.
Majhne vene lahko varno zakoaguliramo z bipolatorjem in krvavitev ustavimo na ta način. Večje
vene in arterije pa moramo po navadi spreparirati, nato pa zapreti bodisi s podvezom bodisi s
hemostatsko sponko.
Aberantna emisarna vena iz kosti lahko ob pretrganju neugodno zakrvavi. Krvavitev iz kosti
skušamo zaustaviti z diamantno roţico, s katero brez vodnega hlajenja povrtamo kost na mestu
krvavitve. Na ta način se kost segreje, zato ţilo v globini na ta način zakoaguliramo, poleg tega
pa se ţilna luknjica v kosti zabaše s kostnimi opilki.
Če pomotoma izpulimo zob iz intraosalnega hemangioma in na naše začudenje in grozo iz
alveole privre kri, je prva pomoč enostavna: zob takoj postavimo nazaj v alveolo, ga prekrijemo
z gazo in pacientu naročimo, naj ugizne in tišči zobe skupaj. Nato je treba takšnega pacienta
75
TAKOJ poslati naprej, bodisi na naš Klinični oddelek, na Oddelek za ORL in Maksilofacialno
kirurgijo UKC Maribor ali h kateremu od bliţnjih oralnih kirurgov. Če je krvavitev huda,
pacienta OBVEZNO spremljamo in sami tiščimo zob v alveolo ter tako izvajamo kompresijo.
Pri poekstrakcijski krvavitvi pacienta najprej vprašamo, če so mu po izpulitvi zoba alveolo tudi
izpraskali. Vprašamo tudi, kakšno je bilo stanje zoba pred ekstrakcijo, idealno je, če pacient
prinese s sabo rtg pred ekstrakcijo. Seveda obvezno vprašamo po zdravilih, nagnjenosti h
krvavitvam in spl. zdravju. Če obstaja moţnost, da je v alveoli ostal zalomljen koreninski vršek,
moramo opraviti rtg slikanje (ob hujših krvavitvah opravimo slikanje PO hemostazi).
Nato v lokalni infiltracijski ali prevodni regionalni anesteziji odstranimo koagul iz alveole (in
morebitne hemostatske vloţke) in zatem alveolo temeljito ekskohleiramo. Po navadi se ţe ob
tem krvavitev ustavi. Včasih v alveolo vstavimo še Gelaspon ali Surgicel. Za kompresijo in
stabilizacijo koagula nastavimo še X prešiv preko alveole.
Zaključek
K sreči so hujše intraoralne krvavitve redke. Vseeno pa moramo imeti vedno pred očmi
anatomsko nevarnejša področja, kakor tudi lokalne patološke spremembe, ki so lahko vzrok
nadleţnim ali nevarnim krvavitvam. Pri zaustavljanju krvavitve moramo vedno ukrepati hitro in
odločno - omahovanje pri zaustavljanju večje krvavitve je lahko za pacienta usodno!
Literatura
1.
Peterson LJ. Prevention and management of surgical complications. In: Peterson LJ, Ellis E, Hupp JR, Tucker
MR eds. Contemporary oral and maxillofacial surgery. 3rd ed. St. Louis: Mosby, 1998: 257-83.
2.
Farner H, Staubesand L eds. Sobotta Atlas of human anatomy, Vol 1. 18th ed. Baltimore: Urban &
Schwarzenberg, 1982: 1-386.
3.
Janfaza P et al. eds. Surgical anatomy of the head and neck. Philadelphia, Lippincot Williams & Wilkins, 2001:
1-908.
Doc. dr. Aleš Vesnaver, dr. med., specialist maksilofacialne kirurgije,
Klinični oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo, Zaloška cesta 2, UKC Ljubljana.
76
77
P
P
O
O
V
V
Z
Z
E
E
T
T
K
K
I
I
P
P
O
O
S
S
T
T
E
E
R
R
J
J
E
E
V
V
78
SINDROM TIHEGA SINUSA
Peter Balon, Aleš Vesnaver
Uvod
Sindrom tihega sinusa je redek pojav. Gre za enostransko atelektazo maksilarnega sinusa.
Bolniki navadno ne navajajo simptomov značilnih za sinuzitis, prav tako zanikajo poškodbo
prizadetega sinusa in orbite. Pri kliničnem pregledu najpogosteje opaţamo enostranski
enoftalmos in hipoglobus. Bolnike lahko moti asimetrija obraza, redkeje pojav dvojnih slik.
Lahko so tudi asimptomatski in bolezen odkrijemo naključno v sklopu radiološke diagnostike
drugih teţav. Najpogosteje je vzrok omenjene spremembe hipoventilacija maksilarnega sinusa s
kroničnim negativnim pritiskom zaradi zapore ostiuma. Podtlak povzroča premik sten
maksilarnega sinusa navznoter, orbitalno dno pa se vboči navzdol. Prisotna je remodelacija in
stanjšanje kosti zaradi povečanega delovanja osteoklastov. Sindrom se lahko pojavi tudi ob
kroničnem sinuzitisu v času rasti skeleta. Zoţenje in zapora ostiuma vodi v nepravilen razvoj
sinusa in orbite. Na CT slikah je videti značilno zasenčenje maksilarnega sinusa, kolaps oziroma
vbočenje orbitalnega dna. Orbitalno dno je lahko tudi stanjšano. Prisotna je lateralizacija
uncinatnega procesusa. Zdravljenje je kirurško. Namen posega je ponovna vzpostavitev
funkcionalne sinusne drenaţe. V primeru dvojnih slik in enoftalmosa je potreben tudi dvig
orbitalnega dna.
Predstavitev primera
33- letni bolnik je bil urgentno napoten na Klinični oddelek za maksilofacialno kirurgijo UKC v
Ljubljani zaradi penetrantne rane v predelu leve orbite. Poškodoval se je pri delu s kotno
brusilko v predel leve orbite. Po poškodbi ni bil nezavesten, ni bruhal, ni navajal teţav z vidom.
Pri kliničnem pregledu smo opaţali rano v lateralnem delu leve obrvi, ki je segala na zgornjo
veko, dve manjši vrezni rani na spodnji veki, na korenu nosu in na čelu. Bulbomotorika je bila
normalna. Bolnik je bil brez dvojnih slik in nevroloških izpadov. Pregledan je bil tudi s strani
specialista oftalmologa, ki je ugotavljal prekinitev aponevroze levatorja levega očesa. CT obraza
je pokazal številne kovinske tujke v predelu leve veke, pred bulbusom, v podkoţju
supraorbitalno levo, dva sta prodrla pod streho leve orbite. Videti je bilo kronični sinuzitis
desnega maksilarnega sinusa z zadebeljeno sluznico in z zmanjšanim volumnom v primerjavi z
levim. Dno desne orbite je bilo spuščeno, medialna stena je bila močno stanjšana. V splošni
anesteziji je bila opravljena revizija ran, z odstranitvijo tujkov in zašitjem aponevroze leve
zgornje veke. Ob odpustu je bila prisotna delna ptoza leve veke. Koţne rane so se popolnoma
zacelile, izzvenele so tudi teţave s ptozo leve veke. Zaradi naključno ugotovljenih sprememb
desnega maksilarnega sinusa po CT slikah, je bila pri gospodu indicirana dodatna operacija. V
splošni anesteziji je bila opravljena antrotomija desno, skozi zgornji ustni vestibulum.
Odstranjena je bila vsa zadebeljena sluznica oz. vsebina sinusa in poslana na patohistološko
preiskavo. Sinus je bil široko odprt v nosno votlino in zatamponiran z jodoform trakom,
speljanim v nosnico. Pooperativno ni bilo zapletov, bolnik ni navajal teţav. Izvid histološke
preiskave je bil značilen za nespecifični fibroproduktivni kronični sinuzitis desnega
maksilarnega sinusa.
Peter Balon, dr.med., specializant maksilofacialne kirurgije,
Oddelek za otorinolaringologijo in maksilofacialno kirurgijo, UKC Maribor.
79
AVULZIJA SOSEDNJEGA ZOBA PRI EKSTRAKCIJI PRVEGA STALNEGA
KOČNIKA
Maja Cilenšek, Dime Sapundţiev
Uvod
Prvi stalni kočniki izrastejo okoli šestega leta starosti in so poleg spodnjih centralnih sekalcev
prvi stalni zobje v ustni votlini. V tem obdobju čiščenje zadnjega zoba v zobni vrsti pogosto ni
dovolj temeljito in ob slabi ustni higieni lahko karies hitro napreduje in zato so indikacije za
puljenje teh zob relativno pogoste. Prvi stalni kočnik ekstrahiramo, če so izgledi za dolgoročno
ozdravitev slabi zaradi obseţnosti okvar ali kakršnega koli vzroka ko, npr. pri ukrivljenosti
korenin ne moremo zagotoviti uspešnega endodontskega zdravljenja. Pomembno je, da zob
ekstahiramo v primerni dentalni starosti, to je pred izrastjo drugega stalnega kočnika. V večini
primerov je drugi stalni ličnik takrat ţe v ustni votlini, koreninski razvoj drugega kočnika pa še
ni končan. Ekstrakcija prvega stalnega kočnika je za otroka lahko zelo travmatičen poseg. Med
samim posegom lahko pride tudi do zapletov. Poškodovana so lahko mehka tkiva ali sosednji
zob. Pri neprimerni razporeditvi sil med uporabo luksatorjev ali klešč lahko pride do luksacije ali
celo avulzije sosednjega zoba. Pri znatni luksaciji ali avulziji je potrebno zob reponirati v
primeren poloţaj in fiksirati s semirigidno opornico na sosednje zobe za 2-4 tedne. Potrebno je
spremljati vitaliteto tega zoba tako klinično kot rentgenološko.
Predstavitev primera
9.5-letna deklica je bila napotena na Klinični oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo za
ekstrakcijo zoba 36 zaradi kariozne destrukcije in razvojne motnje sklenine. Zob 37 še ni bil
izrasel, po ortopanu je razvidno, da je v fazi razvoja koreninskega razcepišča. Zob 35 je ţe v
okluzijski ravnini, korenina še ni dokončno formirana. Ţe pri samem luksiranju zoba 36 je bil
zob 35 premakljiv, zato sta bili separirani korenini. Pri odstranjevanju distalne korenine zoba 36
je ob pritisku s Schlemerjevim vzvodom na mezialno alveolarno steno prišlo do avulzije zoba
35. Zob je bil takoj reimplantiran in fiksiran za 4 tedne na zoba 32 in 73. Na kontroli čez teden
dni je bil vitalitetni test negativen, zob ni bil perkutorno občutljiv, enako po 3 tednih. V
vmesnem obdobju se je spontano snela fiksacija, zato je zob majav pribliţno 1mm v oro-
lingvalno smeri. Pol leta po ekstrakciji je na lokalnem rentgenskem posnetku zoba 35
periapikalno vidna radiolucenca, apikalni razvoj korenine se je ustavil. 9 mesecev po ekstrakciji
zoba 36 in avulziji 35, je bil zob trepaniran zaradi bolečin. Na lokalnem rentgenskem posnetku je
bila radiolucenca periapikalno večja. Vloţek calxyla je bil zamenjan povprečno na tri mesece do
zaprtja apeksa - skoraj dve leti, potem je bil zob polnjen. Ker je bila polnitev tesna in homogena,
se za apikotomijo nismo odločili. Na kontrolnem rentgenskem posnetku eno leto po polnitvi je
bilo vidno zmanjšano radiolucenco periapikalno, deklica ni navajala nikakršnih teţav, ob
kliničnem pregledu je bil zob čvrst, palpatorno in perkutorno neobčutljiv, globina sondiranja
normalna. Zob 37 je normalno izrasel in v celoti zapolnil vrzel po ekstrakciji zoba 36.
Zaključek
Pri razvojnih napakah sklenine je velikokrat potrebna ekstrakcija prvih stalnih kočnikov.
Najprimernejši čas za ekstrakcijo je ko drugi stalni kočnik še ni izrasel – to je v času razvoja
njegovega koreninskega razcepišča. V našem primeru je bilo ukrepanje ob nastanku zapleta
ustrezno, vendar so nadaljnji zapleti moţni, prišlo je do nekroze pulpe drugega sp. ličnika, kar je
vodilo v nadaljnje zdravljenje.
Maja Cilenšek, dr.dent.med., specializantka otroškega in preventivnega zobozdravstva.
80
INTERDISCIPLINARNA OBRAVNAVA PACIENTA Z NEIZRASLIMI
PALATINALNO LEŢEČIMI PODOČNIKI
Gordana Čiţmek, Nataša Ihan Hren, Metoda Rejc Novak
Uvod
Neizrasli podočniki se pojavljajo pri 0,9 do 2% populacije, v zgornji čeljustnici dva krat
pogosteje kot v spodnji. Na osnovi vrednotenja panoramske rentgenske slike poročajo o 61- 80%
palatinalno in 5-20% bukalno leţečih neizraslih podočnikih, 34% pa jih zaostane centralno v
alveolnem grebenu vzdolţ zobnega loka. Pri 8% pacientov z neizraslimi podočniki se
nepravilnost pojavlja obojestransko. Z metodo računalniške tomografije s konusnim snopom
razpoznamo mnogo večji deleţ labialno leţečih neizraslih podočnikov. Palatinalno leţeči
neizrasli podočniki se pogosteje kot bukalno leţeči pojavljajo pri R I razredu ortodontskih
nepravilnosti z ustreznimi prostorskimi razmerji v zobnih lokih, zato so laţje spregledani.
Spregledan in nezdravljen neizrasel podočnik sproţi zaporedje fizioloških in kemičnih procesov,
ki lahko privedejo do resorpcije korenine stranskega sekalca
,
kar so opisali s panoramskim
rentgenskim posnetkom pri 12% sekalcev ob nepravilno izraščajočih stalnih podočnikov v
starosti od 10 do 13 let, CBCT metoda pa je pokazala prisotnost resorpcij zaradi neizraslih
stalnih podočnikov pri 67% stranskih sekalcev, 11% srednjih sekalcev in 4% prvih ličnikov.
Klinični primer
Pacient je našo ambulanto prvič obiskal pri starosti petnajst let in pol z napotno diagnozo
neizrasla zgornja podočnika. Po opravljenem kliničnem pregledu in osnovnih razpoznavnih
postopkih smo pri pacientu ugotovili R I nepravilnost po Anglu, prisotna mlečna podočnika v
zgornjem zobnem loku in neizrasla zgornja stalna podočnika. V višini vrškov korenin stranskih
sekalcev in ličnikov smo na nebu tipali izboklino in določili palatinalno lego neizraslih
podočnikov. Pacienta smo napotili na izdrtje zgornjih mlečnih podočnikov in posnetek zgornje
čeljustnice z računalniško tomografijo s tehniko konusnega snopa (CBCT), ki je pokazal
prisotnost obseţnih resorpcij korenin zgornjih stranskih sekalcev, biološko manjvrednost
zgornjih stranskih kot tudi srednjih sekalcev zaradi neugodnega razmerja med dolţino krone in
korenine ter nepredvidljivo napovedjo preţivetja zgornjih stranskih sekalcev. Z njihovim
strinjanjem smo se odločili za ohranitev zgornjih stranskih sekalcev ter ortodontsko kirurško
obravnavo pacienta. Namestili smo nesnemni ortodontski aparat in po kirurški osvoboditvi zobne
krone zgornja podočnika z blagimi silami usmerjali na ustrezno mesto v zobnem loku. Po
uvrstitvi podočnikov v zobni lok smo dokončno uredili okluzijske odnose in po dveh letih in treh
mesecih ortodontsko kirurško obravnavo zaključili. Za ohranjanje doseţenega stanja smo
namestili retencijska ţična loka in zgornjo retencijsko ploščo.
Zaključek
Pozna razpoznava ortodontske nepravilnosti pri našem pacientu in napotitev v ortodontsko
ambulanto pri starosti 15 let in pol je tako pacientu kot terapevtom oteţila postopke zdravljenja,
ki so bili zahtevnejši in draţji, povečala moţnost zapletov in poslabšala prognozo zdravljenja.
Panoramski rentgenski posnetek je bil s stališča ocene prisotnosti resorpcij na sekalcih zelo
zavajajoč. CBCT zgornje čeljustnice je pokazal obseţno resorpcijo korenin zgornjih stranskih
sekalcev in razmerje med dolţino krone in korenine desnega stranskega sekalca 2:1, levega
stranskega sekalca pa 1,2:1,0 v prid krone zoba. Resorpcijo smo po razvrstitvi Sharpey-a in
sodelavcev uvrstili v stopnjo 3, močno resorpcijo, ki presega 1/3 dolţine korenine. Sekalce z
močno resorbirano korenino so v preteklosti pogosto odstranili, naš načrt obravnave pa je
vključeval ohranitev stranskih sekalcev z resorbiranimi koreninami kljub minimalnemu tveganju
za napredovanje resorpcij. Z uspešno uvrstitvijo zgornjega podočnika v zobni lok smo ohranili
temelj funkcionalne okluzije in lepega nasmeha.
Čiţmek Gordana, dr.dent. med., specialist zobne in čeljustne ortopedije,
Zavod Orthos, Celovška cesta 107, 1000 Ljubljana.
81
SEKUNDARNA KOREKCIJA ASIMETRIJE ZARADI NEZDRAVLJENEGA ZLOMA
LIČNICE
David Debevc, Ţiga Kovačič, Andrej Kansky, Miha Kočar
Uvod
Namen operativnega zdravljenja zloma ličnice je vzpostavitev normalnih funkcionalnih in
estetskih razmer, ki so spremenjene ob poškodbi.
Primarna oskrba zloma ličnice je lahko konzervativna, v kolikor kostni fragmenti niso
premaknjeni. V primeru dislociranega zloma je zdravljenje operativno. Po repoziciji kostnih
fragmentov se z ozirom na njihovo stabilnost in velikost odločimo za ustrezno učvrstitev z
osteosintetskimi ploščicami. Ta je lahko eno-, dvo- ali tritočkovna (zigomatikomaksilarni
greben, infraorbitalni rob, frontozigomatično). Posledice nezdravljenega zloma so odvisne od
njegovega obsega. Bolniki imajo lahko le spremenjen poloţaj lične prominence, kar se kaţe v
asimetriji obraza. Pri večjih premikih kostnih fragmentov se poveča volumen orbite, kar vodi v
spremenjen poloţaj očesa. Vkleščenje periorbitalne vsebine povzroči moteno gibljivost zrkla, ki
se klinično odraţa v pojavljanju dvojnih slik. Vtisnjen lični lok onemogoča široko odpiranje ust.
Pogosto ugotovimo tudi prizadetost senzibilnega infraorbitalnega ţivca. V primeru neustreznega
zdravljenja zloma moramo za odpravo nepravilnosti operativno narediti osteotomije ter nato z
repozicijo dobljenih fragmentov doseči njihov ustrezen poloţaj.
Predstavljamo primer sekundarne korekcije zaraščenega zloma ličnice z metodo zigomatične
''sendvič'' osteotomije (ZSO). Tehniko ZSO je vpeljal Mommaerts s sodelavci kot alternativo
ličnim implantatom za zdravljenje izolirane hipoprojekcije ličnice. Postravmatske korekcije
zlomov ličnice so redka indikacija, saj z ZSO ne moremo popraviti sprememb na infraorbitalnem
robu ali spremljajočega enoftalmusa. Operativni poseg pričnemo z incizijo v zgornjem ustnem
vestibulumu. Lateralno si prikaţemo čelni in senčnični odrastek ličnice. Osteotomijo sestavljata
navpični in poševni krak. Navpična osteotomija sega preko telesa ličnice 4 milimetre pod
infraorbitalni rob. Poševni del sega naprej do stičišča čelnega in senčničnega odrastka. Po
rotaciji stranskega segmenta ličnice anterolateralno nastalo kostno vrzel premostimo z blokom
hidroksiapatita ali heterolognim kolagenskim blokom ustrezne velikosti in naredimo
osteosintezo.
Dostları ilə paylaş: |