BOLEČINA – ZAPLET ALI OPOZORILO?
Tadej Dovšak
Mednarodno zdruţenje za proučevanje bolečine definira bolečino kot neprijetno čutno in
čustveno doţivetje, ki je povezano z dejansko ali moţno poškodbo tkiva. Gre za zapleteno in
raznovrstno neprijetno stanje, ki ga modulirajo zaznavni, čustveni, socialni in kulturni dejavniki.
Anatomska shema bolečine
Vir bolečine v predelu obraza in ust so lahko vsa tkiva obraza. Iz receptorjev za bolečino vodijo
v moţgansko deblo aferentni nevroni petega moţganskega ţivca (n. trigeminus), deloma tudi
devetega in desetega. Ne glede na periferni potek, vse nitje vstopa v tri senzibilna jedra petega
moţganskega ţivca, ki se raztezajo skozi celo moţgansko deblo. Drugi člen so nevroni
trigeminalnih jeder, ki vodijo v talamus. Nitje iz talamusa pa nato kot tretji člen poteka proti
skorji, kjer se končuje v najbolj spodnjem delu postcentralne vijuge, tik ob lateralnem sulkusu.
Nevrofiziološka osnova bolečine:
Obdelava bolečine- nocicepcija, poteka preko štirih stopenj:
Transdukcija - vzburjenje receptorjev z draţljaji.
Transmisija - prenos sporočila v centralno ţivčevje.
Modulacija - zaviranje in vzpodbujanje v moţganskem deblu.
Percepcija - prenos v moţgansko skorjo in priprava odgovora nanje.
Za zaznavanje bolečine je potreben prenos bolečine, medtem ko je za doţivljanje bolečine
bistven predvsem preplet z drugimi deli moţganov- limbični sistem, prefrontalni reţenj.
Da se prenos sploh lahko prične, se morajo pod vplivom škodljivega dejavnika vzdraţiti
nociceptorji. Ti se delijo na mehanične, toplotne in nespecifične bolečinske receptorje.
Informacijo o bolečini prevajajo nemielinizirana vlakna C in tanka vlakna A δ. Vlakna A δ
prevajajo hitro in ostro omejeno prvo bolečino. Vlakna tipa C prevajajo kasnejšo bolečino, ki je
topa in neostro omejena.
Opredelitev bolečine glede na poseg:
Bolečina pred posegom.
Bolečina med posegom.
Bolečina po posegu.
Bolečina pred posegom je tista, zaradi katere bolnik išče pomoč. Glede na anamnestične
podatke o trajanju bolečine, kaj jo sproţi, koliko časa traja in na katerem mestu je prisotna, si
terapevt ţe ustvari klinično sliko. Le to dopolni s temeljitim pregledom ust in obraza in po
potrebi izvede še dodatne diagnostične preiskave (RTG, laboratorijski izvidi…). Končni cilj je
delovna diagnoza in pričetek zdravljenja.
Bolečina med posegom je večinoma posledica neuspešne lokalne anestezije.
Vzroki za neuspešnost lokalne anestezije, vezani na bolnika, so: anatomske posebnosti, lokalna
patološka dogajanja (predvsem infekcija) in psihološko stanje bolnika. Terapevt lahko vpliva na
uspešnost lokalne anestezije z dobro tehniko in izbiro lokalnega anestetika.
Izbira lokalnega anestetika
Večinoma je v uporabi artikain. Gre za lokalni anestetik amidnega tipa, ki pa ima dodano tudi
estersko skupino. Se hitro hidrolizira v krvi in ima zato večjo terapevtsko širino kot drugi lokalni
anestetiki. Na voljo je v treh različicah:
- 4 % artikain hidroklorid brez dodanega adrenalina (Ubistesin D®),
- 4 % artikain hidroklorid z adrenalinom 1:100.000 (Ubistesin DSF®, Ultracain forte®)
- 4 % artikain hidroklorid z adrenalinom 1:200.000 (Ubistesin DS®, Ultracain®)
Maksimalna doza je 500 mg (7 mg/kg TT), kar je za odraslega 70 kg bolnika 7 karpul.
63
Tehnika infiltracije
Dobro poznavanje anatomije je ključno, seveda pa uspešnost prevodnih anestezij raste tudi z
izkušnjami. Kadar nas lokalna vazokonstrikcija na mestu ţeljene anestezije niti ne zanima, je
najboljša izbira prevodna anestezija. Osnovni prevodni bloki, ki jih mora poznati in obvladati
vsak zobozdravnik so:
- mentalni blok,
- infraorbitalni blok,
- blok spodnjega alveolarnega ţivca+ n. lingvalisa+ n. bukalisa,
- blok zgornjih zadnjih alveolarnih ţivcev.
Ko z omenjenimi prevodnimi anestezijami ne doseţemo zadostne anestezije za brezbolečinsko
delo, se priporoča ponovitev blokade, lahko tudi z nekoliko spremenjeno smerjo igle. Največkrat
je teţava pri blokadi spodnjega alveolarnega ţivca, kjer se ob nezadostni anesteziji kljub
ponovljeni aplikaciji priporoča tehnika Gow- Gates ali Akinosi. Prav tako lahko dodatno
infiltriramo intraligamentarno ali v primeru endodontije tudi direktno v pulpni kanal.
Pato-anatomske posebnosti
Včasih je lahko izstopišče ali vstopišče ţivcev na drugačnem mestu, kar nam pokaţe
ortopantomogram. Tehniko vedno prilagajamo lokalnim anatomskim razmeram, kar še posebej
velja za različno ukrivljenost ascendentnega dela ramusa mandibule. Redko ima lahko določeno
področje ust tudi akcesorno oţivčenje, kar najlaţje izničimo z dodatkom infiltracijske anestezije
ob mesto še prisotne bolečine.
Vnetje na mestu ţeljene anestezije zniţa pH, kar povzroči, da je manj anestetika v obliki
lipidotopne soli (pKa večine lokalnih anestetikov je okoli 7,4). Ker lahko skozi membrane
prestopa le lipidotopna oblika, je to eden od razlogov za slabšo anestezijo v predelu vnetja.
Drugi razlogi pa so povečana vazodilatacija, ki povzroči hitrejše izplavljanje anestetika in pa
hiperalgezija ţivčnih končičev, ki je posledica samega vnetja. Ker se praviloma izogibamo
infiltraciji anestetikov v vneto področje, se lokalnemu vplivu pH delno izognemo ţe z uporabo
področnih blokov. Prav tako lahko uporabimo 8,4 % natrijev bikarbonat za zvišanje pH lokalnih
anestetikov. Natrijev bikarbonat dodajamo v dozi 1 ml na 10 ml lokalnega anestetika. Taka
raztopina ni obstojna in jo moramo pripraviti vsakič znova. V teh primerih seveda ne moremo
uporabiti karpul. Poleg boljšega in hitrejšega anestetičnega učinka, je apliciranje lokalnih
anestetikov z dodatkom bikarbonata tudi manj boleče, anestezija pa traja dlje.
Psihološko stanje bolnika
Bolniki, ki imajo izrazit strah pred dentalnimi posegi, potrebujejo večjo količino anestetika za
doseganje enake globine anestezije. Pri zelo prestrašenih bolnikih lahko uporabijo tudi sedacijo z
benzodiazepinom midazolamom (Dormicum®), ki ima poleg sedativnega in hipnotičnega učinka
tudi miorelaksantni in kratkotrajen amnestičen učinek. Priporočljive doze midazolama za odrasle
bolnike so 3,75-7,5 mg (redko do 15 mg) 30- 60 minut pred posegom. Po prejetju midazolama je
potrebno bolnika udobno namestiti in spremljati vitalne funkcije. Bolnik, ki je prejel
midazolam še ves dan ne sme upravljati vozila! Vsekakor mora terapevt pred pričetkom dela
doseči zadostno anestezijo, ki mu bo omogočala normalno delo, bolniku pa nebolečo izkušnjo.
Bolečina po posegu je odvisna od posega in je v določeni meri pričakovana in fiziološka.
Pooperativen potek je odvisen od: teţavnosti posega (manipulacija mehkih tkiv, količina
odstranjene kostnine…), starosti in spola bolnika, predoperativnega stanja tkiv in izkušenosti
terapevta.
Večina študij jemlje kot model posega z minimalnimi pričakovanimi bolečinami enostavno
ekstrakcijo. Kot model posega s teţjim potekom pa kirurško odstranitev impaktiranega
spodnjega modrostnika. Študije so pokazale, da je pooperativna bolečina pri ekstrakcijah
simptomatskih zob tudi do 3x močnejša. Vzrok je verjetno v vnetnih faktorjih, ki povzročijo
večjo občutljivost nociceptorjev. Bolniku moramo v prvih treh dneh po operaciji predpisati
64
ustrezno analgezijo. Priporočeni so nesteroidni analgetiki (diklofenak, ketoprofen, ibuprofen),
metamizol ali novejši inhibitorji ciklooksigenaze II, ki se jemljejo le enkrat dnevno (etorikoksib).
V prvih 12 urah po posegu prične naraščati oteklina, ki doseţe maksimum med 48 in 72 urami
po posegu. Oteklini sledi tudi teţje odpiranje ust. Ob izzvenevanju lokalne anestezije se
povečuje občutek bolečine, zato je priporočljivo, da bolnik vzame analgetik pred pojavom
bolečin. Bolečina ima podoben potek kot oteklina in se mora od tretjega pooperativnega dneva
dalje umirjati. V kolikor temu ni tako in se bolečina in oteklina stopnjujeta, je prišlo do infekcije
rane. Po kirurški odstranitvi impaktiranega spodnjega modrostnika pride do infekcije rane v 5-10
%. Profilaktično predpisovanje antibiotikov pri kirurški odstranitvi modrostnikov ni upravičeno.
V kolikor pa se pri bolniku bolečina od tretjega dneva dalje povečuje, medtem ko se oteklina
umirja, je prišlo do alveolarnega osteitisa. Ta se pojavlja v okoli 20 % primerov v predelu
kočnikov.
V 1 % primerov lahko pride do bakterijske okuţbe rane šele teden ali več dni po odstranitvi
šivov. V tem primeru se priporoča antibiotično zdravljenje (amoksicilin + klavulanska kislina
1g/12 ur, 7 dni). V kolikor po nekaj dneh ni izboljšanja, je potrebna kirurška revizija področja.
Infekcija rane po kirurški odstranitvi spodnjega modrostnika se pojavi v največ 10 % primerov.
Bolniki morajo dobiti jasna navodila, da se v primeru pojava povišane telesne temperature (≥ 38
ͦC) ter jačanja otekline in bolečin od tretjega dneva dalje pridejo na predčasni pregled. V tem
primeru je ob odsotnosti sistemskih znakov infekcije zadosten ukrep razprtje rane, njeno spiranje
s fiziološko raztopino in zagotovitev drenaţe. Do umiritve vnetja pride v roku nekaj dni, ob
slabšem odpiranju ust bolniku pokaţemo vaje za odpiranje ust. V primeru izraţenih sistemskih
znakov vnetja ob vseh lokalnih ukrepih predpišemo še 5 dnevno antibiotično terapijo-
amoksicilin s klavulansko kislino ali klindamicin v primeru alergije na peniciline.
Alveolarni osteitis se po kirurški odstranitvi spodnjega modrostnika pojavi v pribliţno 20 %. Po
definiciji je alveolarni osteitis posledica popolne ali delne razgradnje koagula v alveoli, ki ga
spremlja jačanje bolečine od prvega dneva po operacij dalje in/ali halitoza. Pri bolniku večinoma
ni izraţenega teţjega odpiranja ust, odsotni so sistemski vnetni znaki, oteklina po tretjem
pooperativnem dnevu ne napreduje. Bolečina je utripajoča, posebej izraţena ponoči. Alveolarni
osteitis se pogosteje pojavlja pri zahtevnejših posegih (10 x razlika med pojavnostjo pri kirurški
in enostavni ekstrakciji), pri manj izkušenih operaterjih, pri ţenskah na oralnih kontraceptivih in
pri kadilcih. Vsi ostali ukrepi morajo biti namenjeni le obvladovanju bolečine. Na našem
kliničnem oddelku bolniku z alveolitisom predpišemo ustrezno analgezijo (nesteroidni
antirevmatiki, metamizol, etorikoksib), speremo alveolo s fiziološko raztopino in vanjo vstavimo
Chlumsky trak, ki mu primešamo anestetik. Predvidoma trak menjavamo 2-3 dni enkrat dnevno.
Bolečine v predelu temporomandibularnega sklepa (TMS) se lahko pojavijo in so pogostejše
pri bolnikih, ki so ţe imeli teţave s sklepom. Pri teh bolnikih je potrebno pri vsakem delu v ustih
podpirati spodnjo čeljust ter pri ekstrakcijah prej pristopiti k odstranitvi kosti in separaciji
korenin. Prav tako je potrebno pri bolniku med delom večkrat omogočiti, da usta zapre in
razbremeni TMS. V primeru pojava akutnih bolečin v predelu TMS po posegu se priporoča
mehka hrana teden dni in predpišemo mu nesteroidne analgetike za 14 dni.
Pojav nevropatske bolečine (atipična odontalgija) se opisuje predvsem po endodontskih
oskrbah in periapikalni kirurgiji zob zgornje čeljusti. Pojavi se lahko pri pribliţno 3 % bolnikov.
Bolniki opisujejo topo, ţgočo bolečino, ki je dokaj dobro omejena na vzročni zob. Bolečina je
prisotna tudi ko izginejo teţave zaradi posega. Pri teh bolnikih s pregledom in diagnostični
postopki ne uspemo odkriti morebitnega vzroka za prisotnost bolečine (poka korenine, prisotnost
periapikalnega vnetja…). Večino bolnikov predstavljajo ţenske v srednjih letih. Pri teh bolnikih
z uporabo analgetikov bolečine ne odpravimo. Priporočeno zdravljenje je uporaba tricikličnih
antidepresivov v nizkih dozah (imipramin, amitriptilin), kjer verjetno bolj vpliva blago
analgetično delovanje antidepresivov, kot pa sam antidepresivni efekt. V primeru izraţenosti
stranski učinkov antidepresivov se priporoča predpis antiepileptika gabapentina. Z omenjeno
terapijo uspemo odstraniti bolečino pri 70 % bolnikov. Pojav nevropatske bolečine je verjetnejši
pri bolnikih, ki so imeli pred prvim zdravljenjem (endodontija, periapikalna kirurgija,
65
ekstrakcija) dalj časa trajajoče bolečine zaradi vzročnega zoba in pri katerih med samim
posegom ne uspemo doseči dovolj dobre anestezije.
Zaključek
Naštetih je bilo veliko moţnih vzrokov za bolečino med posegom ter po posegu. Ker gre za z
izkušnjami pogojeno doţivljanje neprijetnega občutka, je potrebno vsakega bolnika obravnavati
celostno. Bolečino moramo terapevti jemati kot opozorilo, preceniti kdaj presega pričakovane
časovne in jakostne okvire in pričeti ukrepati, še preden nastane zaplet.
Literatura:
1.
Kobe V, Dekleva A, Lenart IF, Širca A, Velepič M, eds. Anatomija. Skripta za študente medicine. 2. del.
Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1986; 94-99.
2.
Pirtovsek Z. Nevroanatomske in nevrofiziološke osnove bolečine v predelu ust in obraza. In: Ihan-Hren N,
editor. Zbornik predavanj 7. strokovni seminar Ustna in obrazna bolečina; 2005 nov 26; Ljubljana. Ljubljana:
Zdruţenje za maksilofacialno in oralno kirurgijo Slovenije, 2005: 1-4.
3.
Napeñas
JJ.
Intraoral
pain
disorders.
Dent
Clin
North
Am.
2013
Jul;57(3):429-47.
doi:
10.1016/j.cden.2013.04.004. Epub 2013 Jun 3. Review.
4.
Meechan JG. How to overcome failed local anaesthesia. Br Dent J. 1999 Jan 9;186(1):15-20. Review.
5.
Zide BM, Swift R. How to block and tackle the face. Plast Reconstr Surg 1998;101:840–851.
6.
Al-Khateeb TH, Alnahar A. Pain experience after simple tooth extraction. J Oral Maxillofac Surg 2008;66:911-
7.
7.
Pierse JE, Dym H, Clarkson E. Diagnosis and management of common postextraction complications. Dent Clin
North Am. 2012 Jan;56(1):75-93.
8.
Kolokythas A, Olech E, Miloro M. Alveolar osteitis: a comprehensive review of concepts and controversies. Int
J Dent. 2010;2010:249073. doi: 10.1155/2010/249073. Epub 2010 Jun 24. PubMed PMID: 20652078; PubMed
Central PMCID: PMC2905714.
9.
Costa MG, Pazzini CA, Pantuzo MC, Jorge ML, Marques LS. Is there justification for prophylactic extraction
of third molars? A systematic review. Braz Oral Res. 2013 Mar-Apr;27(2):183-8. Review.
10.
Lewis MA, Sankar V, De Laat A, Benoliel R. Management of neuropathic orofacial pain. Oral Surg Oral Med
Oral Pathol Oral Radiol Endod. 2007 Mar;103 Suppl:S32.e1-24. Review.
Asist. Tadej Dovšak, dr.med., specialist maksilofacialne kirurgije,
Klinični oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo, UKC Ljubljana, Zaloška 2, Ljubljana.
tadej.dovsak@kclj.si
66
ZAPLETI PRI OBSEVANIH BOLNIKIH IN BOLNIKIH NA BISFOSFONATNI
TERAPIJI V STOMATOLOŠKI ORDINACIJI
Dime Sapundţiev
OBSEVANI BOLNIKI
Uvod
Pojavnost raka glave in vratu v Sloveniji je 400-500 novih primerov letno, od tega je 300
bolnikov tudi obsevanih. Zdravljenje raka ustne votline je multidisciplinarno, kirurško, radio in
kemoterapevtsko. Radioterapija je lahko izvedena pred ali po kirurškemu zdravljenju.
Radioterapija ni selektivno zdravljenje, kar pomeni, da poleg bolezensko spremenjenega tkiva
prizadene tudi zdravo okolno tkivo. Spremembe v tkivih, ki nastanejo zaradi vpliva radioterapije
so ireverzibilne in progresivne. Prizadeta je prekrvavitev mehkih in trdih tkiv, kar posledično
vodi do pomanjkanja kisika v tkivih in motene so vse deleče celice v njihovih obnovitvenih
procesih. Bolezni ustne votline, ki lahko povzročijo zaplete pri obsevanih bolnikih, se lahko
pojavijo pred pričetkom, med in po končani radioterapiji.
Bistvenega pomena za preprečevanje morebitnih zapletov je ustrezna komunikacija med vsemi
udeleţenci v procesu zdravljenja onkološkega bolnika - kirurga, radioterapevta, osebnega
zdravnika in osebnega zobozdravnika. Vloga splošnega zobozdravnika pred pričetkom
onkološkega zdravljenja je bistvenega pomena za zmanjšanje zapletov povzročenih s strani zob,
ki kasneje lahko dodatno časovno in finančno bremeni ţe v osnovi drago zdravljenje onkoloških
bolnikov (1).
Pripravljalni postopki
Kljub prisotnosti rakaste spremembe v ustih (ne glede na stadij bolezni) je izvajanje higienske
faze zaţeljeno, saj z odstranevanjem mehkih in trdih zobnih oblog zmanjšamo prisotnost bakterij
in zagotovimo pogoje za izvajanje nadaljnih postopkov v čistem okolju. Tudi motivacija
pacienta za vzdrţevanje ustrezne ustne higiene v celotnem poteku zdravljenja je zelo pomembna,
ker bistveno vpliva na zmanjšanje pojavnosti zapletov.
Poleg ustrezne ustne higiene v zgodnji fazi zdravljenja bolnikov z rakom v področju glave in
vratu je potrebno sanirati zobovje. Pri takih bolnikih so v različni stopnji prizadeta tako zobna,
kot obzobna tkiva. Stopnja prizadetosti je pogosto taka, da je ohranjanje zob vprašljivo. Tudi
časovni potek sanacije lahko negativno vpliva na potek osnovne bolezni. Zaradi narave primarne
bolezni ni dopustno zaradi sanacije kariesa ali parodontalne bolezni porabiti preveč časa za
reševanje nerešljivih zob s čimer se odpira moţnost za napredovanje osnovne bolezni do stadija,
ki jo je teţko zdraviti. Konzervativno saniramo samo zobe, ki imajo začetne kariozne lezije in so
brez znakov napredovale parodontalne bolezni in bodo v rekonstruktivni fazi osnovne bolezni iz
biološkega vidika ustrezni nosilci bodočih protetičnih konstrukcij. Hkrati pa ohranjanje zob v
morebitnem obsevalnem področju v izogib hudim zapletom ni upravičljivo. Ostale zobe
ekstrahiramo v skladu z indikacijami in kontraindikacijami za ekstrakcijo zob. Zobe, ki so
vključeni v maligni proces ne ekstrahiramo zaradi nevarnosti razsoja malignih celic po krvni
poti. Take zobe se odstrani skupaj s tumorjem (2).
Zobozdravniška obravnava med obsevalnim zdravljenjem
V zgodnji fazi obsevanja pride do ireverzibilnih sprememb v ţlezah slinavkah in zato do
zmanjšane sekrecije sline in razvoja mukozitisa. V tej fazi je elastičnost sluznice zmanjšana
zaradi česar je več oblog (3). Tudi prehranjevanje takih bolnikov je ponavadi tekoče, z gosto
beljakovinsko bogato hrano. Izvajanje kakršnih koli elektivnih posegov v tej fazi je
kontraindicirano. Priporočljiva v tej fazi je uporaba ščitnika za ohranjene zobe z fluorovimi
premazi in umetno slino, ki omogočajo zaščito zobne sklenine (4). Za blaţenje simptomov
mukozitisa pri obsevanih pacientih je priporočljivo izboljšati ustno higieno, uporabiti ščitnike za
področja, ki niso v obsevalnem polju, uporabiti niţjo frakcijsko dozo 5 krat na teden z
optimalnim interfrakcijskim intervalom, ki po nekaterih raziskavah zmanjša pojavnost
mukozitisa v 30 %. V nujnih primerih odontogenih problemov je zdravljenje simptomatsko. V
67
primeru pojava odontogenega abscesa naredimo le incizijo in drenaţo in konzervativno saniramo
vzročni zob do stabilizacije splošnega in lokalnega stanja (5).
Osteoradionekroza
Najpogostejši zaplet v področju ustne votline pri obsevanih pacientih v tem predelu je
osteoradionekroza (ORN), ki je po definiciji prisotnost nekrotične kosti pri obsevanih pacientih
ob odsotnosti lokalnih znakov za vztrajanje ali recidiv osnovne bolezni. V 90% nastane po
ekstrakciji zob, v 10% pa spontano. Mehanizem nastanka ORN je uničenje endotelijskih celic
krvnih ţil pod vplivom obsevalnih ţarkov, kar vodi do hipocelularnosti, vaskulitisa, ki mu sledi
obliterirajoči endarteritis, ki povzroči lokalno ishemijo ter nekrozo. Sluznice so v področju
obsevanih področji močno stanjšane zaradi uničenja celic bazalnega sloja krovnega epitelija.
Občutljivost in ranljivost sluznic je povečana in tudi najmanjši draţljaji, kot so normalne
funkcije ţvečenja, umivanja zob ter vpliv neustrezne higiene in škodljivih dejavnikov kot so
alkohol in kajenje, lahko povzročijo ragade in razjede, ki se zaradi zmanjšane reparativne
funkcije teţko celijo. Kost postane eksponirana in izpostavljena bakterijski flori ustne votline.
Pride do razvoja kroničnega progresivnega vnetja, ki se zaradi odsotnosti ustreznega
obrambnega odgovora teţko omeji in se širi v globino. Lahko pride do spontanih zlomov
spodnje čeljusti ali oro-antralne komunikacije v zgornji čeljusti z razvojem kroničnega
maksilarnega sinuzitisa (6, 7). Zaradi debelejše kompakte spodnje čeljusti je njena prekrvavitev
slabša, kar je osnovni razlog za večjo pojavnost ORN v spodnji čeljusti v primerjavi z zgornjo.
Zobozdravniška obravnava po obsevalnem zdravljenju
Vprašanje je, kdaj po končanem obsevanju se lahko izvaja kirurške posege v ustni votlini.
Mnenja v literaturi so nejasna in različna. V številnih raziskavah je razvidno, da se s časom
stanje prizadetih struktur ne izboljšuje. Najboljše obdobje za kakršne koli oralno kirurške posege
je v zgodnjem obdobju po končanem obsevanju, ko se znaki mukozitisa umirijo. Po podatkih
različnih avtorjev iz naše in tuje literature časovna priporočila variirajo od 9 do 12 mesecev po
obsevanju (8, 9).
Pri izvajanju kirurških posegov v ustni votlini je potrebno zagotoviti vse pogoje, da preprečimo
razvoj ORN. Taki pogoji so izboljšanje lokalne prekrvavitve, atravmatska tehnika in uporaba
antibiotične zaščite. Po podatki iz literature je pojavnost osteoradionekroze odvisna od
izboljšanja lokalne prekrvavitve obsevanih tkiv, ekstrakcijske tehnike ter antibiotične zaščite
(10). Zaradi povečanja lokalne koncentracije kisika in izboljšanja lokalne prekrvavitve v
obsevanih tkiv je pomembno, da pred načrtovanjem kirurških posegov v ustni votlini pri
obsevanih pacientih uporabimo hiperbarično oksigenacijo (HBO) in antibiotično terapijo, ki
Dostları ilə paylaş: |